Venezuela

Cerarjev poslanec je odvrnil, da se moramo pridružiti razvitim demokracijam, za Kordišev odgovor pa je zmanjkalo časa. Poskušajmo tukaj odgovoriti na televizijski vprašanji.

Na tezo o slovenski majhnosti je odgovor preprost. Jugoslavija je z 20 milijoni prebivalk in prebivalcev ustvarjala zgodovino v svetu s tremi milijardami in pol ljudi. Vpliv Slovenije, dveh milijonov v Evropski uniji s 512 milijoni, bi lahko bil nekaj več kot polovično tolikšen. A mehaničen račun v politiki ne velja: poglejmo samo, kolikšen vpliv ima v politiki EU davčna oaza Luksemburg z dobrega pol milijona prebivalcev.

Odgovor na drugo vprašanje pojasnjuje nemoč dosedanjih slovenskih vlad. Če je Venezuela predaleč, da bi jo vlada videla, potem tudi ne vidi, da je ameriški imperializem blizu, imperializem razvitih demokracij pa še bliže. Prostorska in časovna kratkovidnost je značilna za buržoazno politiko v odvisnih državah, kakršna je zdaj Slovenija. Kratkovidnost je razvidna tako iz tistega, kar buržoazni politiki in političarke delajo, kakor iz tega, kar govorijo. Delajo to, kar jim naroči birokracija EU in kar jim podtaknejo brezimni lobisti transnacionalnega kapitala. Govorijo pa priljudne modrosti in zdravorazumske puhlice.

Priljudne modrosti niso analitično orodje, pač pa retorični postopki. »Če si član kluba, moraš plačevati članarino,« je rekel premier, mislil pa je na nore zahteve pakta Nato, da se za velikanske denarje oborožimo za bojevanje v ameriških imperialnih avanturah. »Zakaj pa ne bi bili člani kluba kulturnih?« mu je z istim retoričnim obratom odvrnil pisatelj Vinko Möderndorfer, predsednik Prešernovega sklada.

Zdravorazumske puhlice so nevarne, ker skozi njihovo samoumevnost deluje vladajoča ideologija. »Če je ena pot zaprta, uberem drugo,« je rekel premier. Dejansko je to pomenilo: če Levica blokira neoliberalen vladni ukrep, bo desnica podprla še hujši neoliberalni ukrep. Obe poti peljeta k istemu cilju: v neoliberalno kolonizacijo. A vlada ni videla, da hoče Levica preprečiti cilj, ne samo pot. To je onkraj obzorja, v katerega je vlada ujeta: obzorja neoliberalizma, ideologije vladajočih.

Z levega stališča je mogoče Maduru in njegovim očitati marsikaj, ne le, kakor pučisti, njihovi gospodarji in dr. Cerar, domnevnega pomanjkanja buržoazne demokracije. Na primer: odplačevali so državne dolgove, namesto da bi odpravili revščino. Niso pregledali državnega dolga in izključili neupravičenih zahtevkov. Niso ustavili bega kapitala iz dežele. Niso spremenili gospodarske politike, zaradi katere je dežela odvisna od nafte. Ustanavljali so »posebna gospodarska področja« s posebnimi privilegiji za kapital. Skratka: Maduro in njegovi niso dosledno uveljavljali socialistične politike. A socializem zanesljivo ni politika pučistov in njihovih gospodarjev.

Leta 1937 je Edvard Kocbek objavil članek »Premišljevanje o Španiji«. Pisal je o fašističnem vojaškem udaru proti španski republiki, ki se je odločila za socializem. Razvite demokracije so takrat razglasile, da so nevtralne, in so mirno opazovale prvo vojaško zmago mednarodnega fašizma v Evropi. Nasprotno so ljudstva sveta z mednarodnimi brigadami podprla špansko republiko. Nevtralnost razvitih demokracij je pripomogla k temu, da je svetovni fašizem povzročil šestletno svetovno morijo. Kocbekov članek pa je prispeval k temu, da se je ljudstvo Slovenije z Osvobodilno fronto uprlo okupatorju in ga premagalo. Peter Kovačič Peršin je takole opisal pomen Kocbekovega članka: »Kocbekovo 'Premišljevanje' je bilo osrednja kristalizacijska točka, ki je povzročila dokončen razkol katoliškega tabora, pa tudi omogočila prebuditev levih političnih sil za skupen boj.« Bo stališče Levice ob Venezueli pripomoglo k temu, da se ljudstvo Slovenije prebudi in upre imperializmu ter neokolonializmu?