Nedolgo nazaj, za generacijo mojih starih staršev niti končana osnovna šola ni bila samoumevna. Generacija mojih staršev je bila prva v zgodovini človeštva na slovenskem ozemlju, ki ji je bila tudi višja izobrazba prosto dostopna ne glede na družbenoekonomski položaj družine. Za mojo generacijo je bila prosto dostopna dobra izobrazba že nekaj samoumevnega. Vendar pa danes ugotavljamo, da je preveč visoko izobraženih ljudi brezposelnih. Toda težava se ne skriva v previsoki izobrazbi ali napačni kvalifikaciji, temveč v logiki kapitala, ki išče vedno nove možnosti, kako povečati dobičke in znižati stroške, ter se pri tem ne ozira na človeška življenja. Dobra izobrazba je pomembna in ne bi se ji smeli odreči. To pa pomeni, da ne bi smeli privoliti v logiko preračunljivosti, po kateri je uporabno le to, kar je koristno kapitalu. Dobra izobrazba ne potrebuje utemeljitve v tem, da jo bomo lahko nekoč v daljni prihodnosti s pridom unovčili. Cilj človekovega bivanja ni imeti dobro službo, imeti več denarja ali biti uspešen. Ljudje smo kompleksna bitja, in ne roboti – čeprav nas trenutni političnoekonomski sistem spreminja v brezčutne individualiste, ker mu to pač ustreza.
Kar nas ponovno pripelje do vprašanja šolstva. Poleg izobrazbe ima šola lahko tudi druga, bolj ali manj plemenita poslanstva. V ZDA je šolski sistem na primer eden izmed virov reprodukcije družbene neenakosti. Da, smisel šole je lahko tudi to, da na eni strani reproducira reveže in na drugi strani privilegirane. V ZDA se javne šole namreč financirajo na ravni posamezne zvezne države, predvsem iz davkov. Šola tako prejme sredstva glede na prihodke prebivalstva v četrti, v kateri ta šola deluje. Ker so četrti jasno ločene na revne in bogate, šola v revni četrti torej prejme manj sredstev kot šola v bogati četrti. Posledično so šole v revnih četrtih pogosto podhranjene in vpete v začaran krog delinkvence. Če se rodiš v bolje situirani četrti, imaš torej že v začetku prednost pri dostopu do kvalitetnega izobraževanja. Po drugi strani se lahko kot genij rodiš v revni četrti, pa boš umrl kot nekdo, za katerega nihče nikoli ni vedel, da je bil genij. Gre za začaran krog, saj se starši tudi takrat, ko se selijo, odločajo za kraj bivanja glede na kakovost šole.
Radikalno nasprotje ameriškemu šolskemu sistemu predstavlja finski model. Vendar se ključna razlika ne skriva v obsegu domačih nalog, temveč v dejstvu, da finski model sloni na družbeni enakosti, saj je njegovo poslanstvo prav to, da vsakemu otroku, ne glede na spol, ekonomski, etnični ali politični položaj njegove družine, omogoči enake možnosti za razvoj in uspeh. Finci so v srčiko svoje vizije postavili prepričanje, da otroci niso številke, še manj blago in da otroštvo ni tekmovanje. Že v šestdesetih letih 20. stoletja so se odločili, da bodo vsem otrokom zagotovili brezplačno kvalitetno izobrazbo, ki prav vsakemu otroku omogoča, da razvije svoje talente. V anglosaškem svetu šola deluje prav po nasprotnem načelu: otroštvo je tekmovanje, v katerega otroci iz različnih družbenoekonomskih ozadij ne vstopajo enakopravno.
Kratek pogled na daljno Japonsko nam razkrije, da šola lahko tudi pomembno prispeva k oblikovanju občutka pripadnosti in skupnosti. Japonski razredi so namenoma veliki – tako se lahko otroci naučijo sobivati z najrazličnejšimi karakterji, tudi tistimi, ki so označeni za »težavne«. Poleg tega japonske šole ne poznajo čistilk, saj šolske prostore otroci čistijo kar sami – tako se učijo skrbeti za svoje okolje ter pridobivajo občutek odgovornosti. Učitelji otroke obiščejo tudi na domu, da bi bolje razumeli družinsko ozadje posameznega otroka ter prispevali k povezani skupnosti. Še vedno imajo v učnem programu »neuporabne« predmete, kot so učenje šivanja, kvačkanja, kuhanja, različnih obrti in kaligrafije.
Čeprav je slovenski šolski sistem v resnici v marsičem bližji finskemu kot ameriškemu, je jasno, kam politična elita obrača krmilo. V tem kontekstu lahko razumemo vedno večjo birokratizacijo šol, vedno zahtevnejše učne načrte, črtanje neuporabnih predmetov ter vedno več nacionalnih preverjanj znanj – v sistemu, ki temelji na finančnem razumevanju uspeha in tekmovanju, mora biti namreč vse izmerjeno, primerjano, upravičeno, učinkovito, in če se izkaže, da ni dobičkonosno, po potrebi zreducirano na minimum ali izbrisano.
Vprašamo se lahko, ali je bila uvedba Nacionalnega preverjanja znanja res namenjena zgolj samoevalvaciji šol. V ozadju je logika discipliniranja in nadzora, ki služi kapitalu, hkrati pa ruši temelje kvalitetnega in egalitarnega šolskega sistema. Šola je organski mehanizem, vpeta v politično, ekonomsko, kulturno in družbeno sfero življenja. Ker sem tudi sama mati treh otrok, od katerih sta dva že v šoli, lahko iz prve roke opazujem stranski učinek Nacionalnega preverjanja znanja, o katerem pa nihče ne govori. Vsak starš v Ljubljani ve, da so nekatere šole bolj uspešne od drugih. Družbena analiza stanja duha nam pokaže, da se v času, ko je življenje podvrženo trgu delovne sile, povečata tekmovalnost in individualizem. Starši tako za svoje otroke želijo le najboljše. Res je, da naj bi starši otroka vpisali v osnovno šolo v svojem šolskem okolišu. Toda ker imajo nekatere šole dober renome, druge pa so na slabem glasu, dobro situirani in ambiciozni starši svoje otroke vpisujejo v boljše šole. Krog je tako sklenjen – v določenih šolah se koncentrirajo otroci z boljšim kulturnim, socialnim in ekonomskim kapitalom. Spet v drugih šolah ostajajo otroci manj privilegiranih in kar naenkrat se lahko zgodi, da se niti učitelji z njimi več ne bodo trudili na isti način. Zaradi selitev sta moja otroka vpisana v različni osnovni šoli – oba v šolskem okolišu, v katerega smo spadali ob vpisu v prvi razred. Šoli sta med seboj oddaljeni manj kot dva kilometra, vendar je prva »elitna« javna osnovna šola, drugo pa so mi vsi odsvetovali. Kot starš pričakujem, da vsaka šola nudi iste standarde, ne glede na to, ali je v centru Ljubljane, na njenem obrobju, na podeželju, matična ali podružnična šola. Zavračam kakršnokoli getoizacijo družbe in prepričana sem, da otroke različnost bogati. Vendar pa šola ni vse. Pomembno je, da je otrok umeščen v sosesko in njeno mrežo družbenih odnosov, pa tudi, da lahko gre v šolo čim prej sam – čas, ki ga preživi na poti v šolo s prijatelji ali v opazovanju okolice, je še kako dragocen (čeprav ga ni mogoče izmeriti v številkah).
V pogovoru o šolstvu bi bilo torej najprej treba osmisliti družbene vrednote – ali bo naš temelj družbena enakost in delovanje v skupno dobro (kar je temelj finskega družbenega sistema), ali tekmovanje, v katerem je že v startu jasno, da otroci iz bolje situiranih družin v tekmo vstopajo z občutno prednostjo pred tistimi iz socialno šibkejših družin (kar je temelj anglosaškega modela)?
BARBARA TURK NISKAČ, doktorica etnologije, kulturne in socialne antropologije