Kadar me kdo vpraša, kateri čas leta mi je najbolj všeč, vedno rečem, da nimam najljubšega dela leta. Vsak mi je po svoje pri srcu, vsak ima svoje posebnosti in čare. Ampak prav prehod iz zime v pomlad in začetek pomladi je najbrž res največji čudež narave. Morda ne ravno čudež, saj narava je življenje in življenje se rojeva, živi, se stara in se končuje ves čas. Življenje je neki neskončni proces, ki pa seveda ni tako samoumevno neskončen, saj ga hitro lahko marsikaj preseka in prekine. Kar nekaj slikovitih primerov imamo že iz bližnje ali bolj oddaljene preteklosti. Dovolj velik meteorit, na primer, ledena doba ali pa izpust strupenih snovi v reko, če se nam ne da brskati tako daleč v preteklost. Tudi ljudje znamo, lahko bi se kdo tam zunaj v vesolju kaj naučil od nas na tem področju.
Najbrž to novo ali pa staro življenje, ki se ponovno zbuja, vpliva tudi na nas, ki pozimi ne počivamo, ne mirujemo, niti navidezno ne umremo. Naš prvotni bioritem je bil precej bližje bioritmu preostale žive narave. Živeli smo na rezervah, ki smo si jih ustvarili pred zimo, pozimi se je življenje precej upočasnilo. Danes moramo pogledati precej globlje v svoje življenje, da bi lahko našli nekaj sledov takratnega počasnega zimskega življenja. Danes je tudi zima čas akcije (če drugega ne, lahko spremljamo televizijske prenose smučarskih tekmovanj). Kot da bi se bali, da se bomo preveč ustavili in se potem ne bomo mogli več spraviti v gibanje. Se bojimo simbolične smrti? Smo smrt res preveč izrinili iz svoje zavesti? »Smrt je del življenja.« Kako nasprotujoč si stavek! Saj bi se skoraj zakrohotal, ko dobro premislim, kaj pomeni. Ali je konec nečesa res tudi njegov del? Ne vem, no, meni se zdi, da če se življenje konča, to ni več življenje. Vsaj ne v tako obliki, kot je bilo do smrti.
Ampak, saj bo vse v redu. Sonce ne pozna zamer. Če še tako grdo delamo s to našo Zemljo, jo bo še naprej grelo, kar koli bo na njej ostalo.
