Po besedah psihologinje Ane Domenis Cankar iz podjetja Competo, ki se ukvarja z iskanjem, selekcijo in razvojem kadrov, se mladi, ki imajo že jasne želje o tem, kaj bi v življenju počeli, hitreje in lažje odločajo za študijsko pot oziroma za določen poklic. Na drugi strani pa so tisti, ki nimajo oblikovanih jasnih želja in ne vedo, kaj bi v življenju počeli, pred večjim izzivom. »Še posebno lahko ti učenci izbiro nadaljnjih korakov izobraževanja doživljajo stresno, če jim starši in učitelji govorijo, da jih bo njihova izbira zaznamovala za vse življenje. Gre sicer za pomembno odločitev, ki predstavlja določeno prelomnico v življenju mladostnikov v naši kulturi, vsekakor pa ne zaznamuje posameznika za vedno,« pravi Domenis-Cankarjeva in dodaja, da je težko zagotovo vedeti, kaj bi z veseljem počeli vse življenje. Šele ko pridobimo neposredne izkušnje in na lastni koži začutimo, kako stvari delujejo, vemo, ali je nekaj pravo za nas ali ne. Pogosto imamo tudi zmotne predstave o določenem poklicu, o delovnih nalogah, o trgu dela in tako dalje, kar spoznamo šele, ko smo z vsem tem v stiku. Zato je pomembno pridobivanje čim več različnih izkušenj, da postanejo naše predstave skladnejše z realnostjo.«
Otrokov odnos do izobrazbe je prežet z vsemi njegovimi izkušnjami
Mladi različno doživljajo izbiro nadaljnjega izobraževanja, kar je odvisno od tega, kakšne so njihove želje glede izobrazbe in študija, kakšne izkušnje imajo iz dosedanjega šolskega obdobja, kakšne vrednote so prevzeli od staršev, vrstnikov, učiteljev, kakšne informacije imajo na voljo o možnostih nadaljnjega izobraževanja. »Odnos do izobrazbe, nadaljnjih študijskih in kariernih korakov je prežet z vsemi izkušnjami, posrednimi in neposrednimi, ki jih imata osnovnošolec in dijak. Pozitivnejši kot je ta odnos, bolj bo mladostnik nadaljnje izobraževanje videl kot priložnost,« pravi Domenis-Cankarjeva in dodaja, da je zato treba biti pozoren, kakšne informacije dajemo mladim (na ravni družine, šole, skupnosti, kulture).
Obisk psihologa pomaga pridobiti informacije drugačne kakovosti
Predvsem vloga staršev je v obdobju, ko se otrok odloča o izbiri študija, zelo pomembna. A kot poudarja naša sogovornica, ni del njihove vloge ta, da se odločajo namesto otroka in ga silijo v to, da privoli v njihove odločitve, saj je odločitev o smeri nadaljnjega izobraževanja in izbiri poklica odločitev, ki jo sprejme mladostnik zase in ne za starše ali kogar koli drugega. »Vloga staršev je predvsem v tem, da vzpostavljajo ustrezno okolje, znotraj katerega lahko mladostnik tehta različne možnosti, premišljuje in se odloča na podlagi različnih informacij.« Vzpostavljati ustrezno okolje, kot pravi Domenis-Cankarjeva, pomeni odpirati veliko priložnosti za pogovore, poslušati, sprejemati razlike v preferencah mladostnika od lastnih preferenc, dajati informacije, deliti izkušnje, spodbujati k samostojnemu iskanju dodatnih informacij, zanimati se za interese mladostnika, zaupati v potencial in sposobnosti mladostnika, postavljati več vprašajev kot klicajev na koncu stavkov… Psihologinja poudarja, da je način, kako se starši v tem obdobju pogovarjajo, izrednega pomena – lahko jih približa otroku in poveže z njim, lahko pa jih oddalji od njega. »Mnogi otroci doživljajo tovrstne pogovore kot nekaj stresnega, če starši pritiskajo k izbiri določenega poklica ali šole, kritizirajo želje otroka, mu pridigajo, solijo pamet, moralizirajo, ga strašijo in tako dalje. Takrat jim seveda ni več do pogovora s starši.«
Pri odločanju o nadaljnjem izobraževanju lahko pomagajo tudi šole. Ključno vlogo šole psihologinja vidi predvsem v tem, da mladostnikom pomaga najti prave informacije o različnih šolah, vpisnih pogojih in možnostih za delo v okviru določenega poklica. Pri tem se lahko starši in mladostniki obrnejo na šolsko svetovalno službo, kje se lahko pogovorijo tudi o različnih dvomih, dilemah in vprašanjih. Šole se razlikujejo v tem, koliko pomoči ponujajo mladostnikom in staršem pri pridobivanju informacij. In če imajo občutek, da so prek šole pridobili premalo informacij, potrebnih za ustrezno odločanje, je smiseln obisk drugih strokovnjakov, lahko pa posežejo po drugih načinih iskanja informacij.
»Starši, mladi ali pa oboji skupaj lahko gredo k psihologu vedno, ko imajo določene dileme, ko potrebujejo pogovor in drugačen pogled na situacijo. Če so mladostniki negotovi o tem, katero šolo izbrati, če ne vedo, ali imajo ustrezne sposobnosti za opravljanje določenega poklica, če so v dilemi med dvema izbirama, jim lahko obisk psihologa pomaga pridobiti dodatne informacije, ki so drugačne kakovosti od informacij, ki so dostopne na spletu ali v šolah,« še dodaja Domenis-Cankarjeva.
