Kot vse kaže, vsaj še dve leti ne bomo uresničili zamisli o davku na nepremičnine. Državljani bomo vsaj še v letih 2019 in 2020 usodo delili z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Na škodo davčnih zavezancev pa je področje NUSZ zelo neurejeno. Iz Bertoncljevega intervjuja v Objektivu (Dnevnik, 2. februarja) sklepam, da to področje dobro pozna. Spomnil bi, da problema ne predstavljajo le nezakoniti občinski odloki (polovica občin), temveč tudi odločbe, ki jih kroji finančna uprava, ko po uradni dolžnosti zavezancem izdaja odločbe o NUSZ.

V mislih imam zakonske določbe o splošnem upravnem postopku. Med drugim določajo, kaj (naj) obsega obrazložitev odločbe. Občinski uradniki jih očitno razumejo predvsem (le) kot podlago za polnjenje občinskih proračunov. Varstvo pravic strank, davčnih zavezancev, je občinskim uradnikom prepogosto stranskega pomena. Seveda ima finančna uprava v takšnih okoliščinah še večjo odgovornost. Ne glede na pristransko ravnanje občin mora Furs zagotavljati zakonitost izdanih odločb. Tu pa se stvar zaplete.

Podatki o tem, kako so sestavljene odločbe Fursa za NUSZ, verjetno niso znani. Tudi mene je presenetil podatek, da je v obrazložitvi odločbe opisu dejanskega stanja in razlogom za presojo dokazov namenjeno le dobrih pet (5) odstotkov besedila. Glavnino obrazložitve odločbe, dobrih 90 odstotkov, sestavlja navajanje predpisov. Gospodu ministru gotovo ni treba razlagati, da je za varstvo pravic in koristi davčnih zavezancev bistven popoln in razumljiv opis dejanskega stanja. Tudi iz razloga, ker občine praviloma uporabljajo podatke iz registra nepremičnin Gursa, ki pa so po navedbah samega Gursa nezanesljivi.

Da je zaplet popoln, so podatki o dejanskem stanju nepremičnin v odločbah zapisani kar v šifrah. Možnosti, da bi zavezanci s pritožbo ugovarjali napačnim podatkom o dejanskem stanju nepremičnin, so tako skoraj nične, pravice in koristi strank pa tudi. Pa bi zgolj z nekaj stavki opisano dejansko stanje lahko odpravilo (skoraj) vse probleme. V odločbi bi moral Furs opisati tista merila in pogoje, ki so uporabljeni pri točkovanju, s katerim je določena vrednost nadomestila. Da teh podatkov zgolj slučajno ni v odločbi, ne verjamem.

Slovenske občine iz naslova NUSZ na svoj račun letno pridobijo kakih 200 milijonov evrov, povprečno skoraj milijon na vsako občino. Odločbo Fursa o NUSZ prejme vsako leto vsak tretji prebivalec Slovenije. Koliko odločb zavezancem nalaga obveznost NUSZ na podlagi napačnih podatkov o dejanskem stanju, ni mogoče ugotoviti. Nazoren pa je primer, ko je občan leta dolgo poravnaval skoraj podvojeno vrednost NUSZ, ker po podatkih Gursa njegova hiša, primerna za bivanje, ni bila vseljena; dejansko pa je šlo za objekt iz golih sten in tal, zaprt z ostrešjem. In razlog? Niti občini niti Fursu se ni zdelo vredno (?) v odločbo z enim stavkom zapisati razlogov za podvojitev vrednosti NUSZ.

NUSZ spremljata dva velika problema. Prvega predstavljajo občine, ki dajejo absolutno prednost varstvu javnih koristi (občin) in zanemarjajo varstvo pravic in koristi strank, davčnih zavezancev. Drugi problem pa so uradniki Fursa, ki pri izdajanju odločb o NUSZ ne sledijo zakonskim določbam o upravnem postopku. Na tak način nekako legalizirajo nesprejemljivo ravnanje občin. Najbolj presenetljivo pa je, da se takšno ravnanje prakticira vrsto let, ne da bi kdor koli ukrepal. Videti je, da občinski in državni uradniki pozabljajo, da se pravna država uresničuje z odločbami o NUSZ in podobnimi akti, ne pa (le) z implementacijo bruseljskih direktiv.

Janez Krnc, Litija