Namesto uvoda: družina Guštin je doživela prvo begunstvo leta 1918, skupaj s kakimi 70.000 Slovenci, ki so zapustili Primorsko. Drugo begunstvo pa po letu 1945, ko je za Italijo optiralo več kot 200.000 Italijanov, pa tudi veliko Slovencev se je takrat vrnilo v svoje domače okolje. Nihče jih ni z bajoneti silil čez mejo, ampak jih je k temu gnala neznana prihodnost in močna italijanska propaganda. Kot vemo, je bil Trst pod angloameriško upravo, kjer sta se »cedila med in mleko«. Vsem, ki so ostali pri nas, je bila zagotovljena pravica do šolanja in uporabe svojega maternega (italijanskega) jezika. Povejmo tudi, da je kar nekaj tisoč ljudi emigriralo iz Trsta v takratno Jugoslavijo. Žal niso vsi begunci našli zatočišča pri svojih sorodnikih, veliko jih je končalo v zbirnih taboriščih tako v Italiji kot Avstriji.
Moj nono (stari oče) Anton Guštin, rojen v Svetem Križu pri Trstu, in nona (stara mama) Draga Milič, rojena v Gabrovcu, sta še pred prvo svetovno vojno osnovala družino. Nono je kot državni uslužbenec (orožnik) služboval po raznih krajih v Istri. Rodilo se jima je več otrok, med njimi tudi Domoljub (moj oče). V Istri so živeli do novembra 1918, ko je vojska Kraljevine Italije začela zasedbo Slovenskega Primorja in Istre. Domovino so zapustili kot begunci – s kovčki in skrinjo so odnesli, kar se je odnesti pač dalo –, najprej na Dolenjsko, pozneje pa v Ljubljano.
Stric Alfred Petelin je v Jugoslavijo prišel po končanem študiju, in sicer zaradi svoje izvoljenke, moje tete Danice. Po poroki je iskal državno službo, dobil jo je v Skopju. Leta 1930 se jima je rodila hči Nevenka. Nekaj let so vsi trije živeli v Skopju, potem so se preselili najprej v Zagreb (k sestri Zlati), zatem pa v Ljubljano k staršem. Med vojno je bil moj oče za deset mesecev interniran v Gonars, kjer je dočakal predajo italijanske vojske. Po koncu vojne se je leta 1946 družina Petelin za nekaj let preselila v Koper. Kako leto pozneje so se proti Primorski preselili tudi moji starši, najprej v Podgorje na Krasu, leta 1952 pa v Koper.
Leta 1951 so Petelinovi optirali za Italijo, v svoje domače okolje, v Trst k sorodnikom. Pa ne samo oni. Živ mi je ostal spomin očetovih bratrancev, ki so prav tako optirali za Italijo. Resnici na ljubo povejmo, da so mi to zaupali pozneje, večina jih ni vedela, kaj jih čaka v novi Jugoslaviji. V Italiji so si ustvarili novo življenje, nihče jih ni preganjal, a vesti so se morali »kot Italijani«. Z očetom sva ostala v Kopru.
Uvod sem napisal zato, da lažje predstavim svoj pogled na zamotane odnose med Italijo in Jugoslavijo (Slovenijo), ki se niso začeli šele z 9. septembrom 1943, ampak veliko prej. Našim sosedom so večinoma poznani samo razmere po padcu fašizma, trpljenje leto in pol pod nemško in pozneje 40 dni pod jugoslovansko zasedbo.
Poznam mnogo Italijanov, a moram reči, da jih večina nič ne ve o več kot 200 italijanskih koncentracijskih taboriščih, o grozodejstvih, ki jih je njihova vojska delala na našem ozemlju, o streljanju talcev, mučenjih, požigu domov, o konfiskacijah, deportacijah v zapore in taborišča, skratka, o uničenju vsega, kar je bilo slovenskega. Veliko pa vedo o fojbah. O tem jih podučujejo tudi učbeniki. Vedo za Rižarno, edino nemško uničevalno taborišče v Trstu, o stotisočih, ki so bili pregnani s »svoje« zemlje, o »genocidu« samo nad italijanskim prebivalstvom in podobno. V njihovi zavesti sta Primorska in Istra še vedno italijanska zemlja, ki jim je bila vzeta po krivici.
Praznovanje spomina 10. februarja pri Bazoviški fojbi pa nekaj tednov prej, 27. januarja, v Gorici shod v organizaciji profašistične CasaPound kažeta na odnos in pogled, ki ga imajo naši sosedi do nas in naše zemlje. Datum 10. februar za »dan spomina« ni izbran naključno: to je dan podpisa mirovne pogodbe v Parizu leta 1947, ki je Italijani seveda ne priznajo, a jo upoštevajo. Kako velik pomen ima obujanje spomina na žrtve, vidimo že iz tega, kako obsežno podporo ima pri politikih vseh barv. Nisem militarist, a »delajmo, kot da bo sto let mir – pripravljajmo se, kot da bo jutri vojna«. Ta pride mimogrede, nepričakovano, nenadoma. Iz tega razloga podpiram, da imamo svojo sodobno, enotno in sposobno Slovensko vojsko. Prav tako podpiram, da je v Gorici in Novi Gorici viden napis Tito, in se zahvaljujem vsem tistim, ki skrbijo zanj.
Dr. Veselko Guštin, Zgornji Kašelj
