Kongres, ki se po prvem in ustanovnem leta 2001 zgodi vsaka tri leta, bo imel tudi slabost: manjkali bodo predstavniki držav, kjer je usmrtitev zadnje dejanje na smrt obsojenih, piše Marjana Vončina v novi številki Nedeljskega dnevnika. Na prvem mestu je Kitajska, sledijo ji Iran, Savdska Arabija in Pakistan. Po zadnjih dosegljivih podatkih mednarodne nevladne organizacije za človekove pravice Amnesty International so leta 2017 v 23 državah po svetu usmrtili 993 na smrt obsojenih, kar je sicer nekaj manj kot v letu prej in še prej, hkrati pa ta sramotni pečat izdaja stanje duha, ki terja maščevanje. Podatki govorijo o 506 usmrčenih v Iranu, 146 v Savdski Arabiji in 60 v Pakistanu, molčijo pa o državi, ki je po številu smrtnih obsodb in usmrtitev v izrazitem ospredju. Edini govorci o nekaj tisoč ustreljenih ali umaknjenih iz življenja s smrtonosno injekcijo so nevladne organizacije. Človekove pravice gor ali dol, Kitajska je smrtno kazen razglasila za državno skrivnost.
Med državami je 54 takih, ki smrtne kazni niso črtale iz svojih zakonov, čeprav je ne izvajajo, toda prav v teh državah živi 60 odstotkov svetovnega prebivalstva. Povsem odpravilo jo je skoraj še enkrat toliko, 106 držav. Človekove pravice so v Evropi tudi glede tega spoštovane, edina država, omadeževana s krvjo obsojenih, je Belorusija, ki je na splošno nekaj posebnega. Obsojenec dobi strel v zatilje, vendar do zadnjega trenutka ne ve, kaj ga čaka. Pridejo v zaporniško celico, potegnejo človeka ven in rečejo, da je čas za strel… Svojci dobijo obvestilo o tem z veliko zamudo, sporočila, kje so zakopane kosti, pa nikoli.
Kaj pa Slovenija, ki je vse do leta 1991 imela v kazenskem zakoniku zapisano smrtno kazen? Zadnji obsojenec, ki so mu jo izrekli aprila 1959, je bil Franc Rihtarič, rojen blizu Gornje Radgone, ki je imel v ljudskem pojmovanju čisto poseben sloves. Fant je pri 19 letih ukradel avto, da bi se malo pobahal pred dekleti na Ptuju, a se mu je zalomilo in je povzročil prometno nesrečo. Pognal se je v beg in se celih deset let skrival pred policijo. Vmes je veselo kradel in se celo hvalil, da je bogatašem jemal, da je revežem dajal, zgodil pa se mu je tudi uboj policista. Med skrivanjem na seniku blizu doma ga je nekdo izdal, privedli so ga v mariborski zapor in pol leta po izreku smrtne kazni oktobra 1959 v gramozni jami blizu Hoč malo pred pol sedmo zjutraj ustrelili.
Zadnja smrtna kazen je bila izrečena novembra 1980 32-letnemu Metodu Trobcu, zloglasnemu morilcu in »kurjaču« vsaj petih razkosanih žensk. Kazen so mu spremenili v dvajset let zapora, a problematičen, kot je bil, si jo je z dvakratnim poskusom umora sojetnika podaljšal za dodatnih petnajst let. Ni jih odslužil. Ko sta se mu zgrnili na glavo še smrt matere, na katero je bil navezan, in bolezen rak, si je maja 2006 v zaporu na Dobu vzel življenje. Z njim je odšel v zgodovino tudi zadnji izrek nikoli udejanjene smrtne kazni pri nas.
Gripa pleše, zdravstveni delavci pa mrtvo hladni
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako so na zimske počitnice pripravljena slovenska smučišča, kaj je v intervjuju povedal naš slepi fotograf Evgen Bavčar, zakaj so krajani za to, da država ukine vojaško vadišče Poček, kako pogosto se zdravniki cepijo proti gripi – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
