Sam sem takoj po izidu prevoda prebral knjigo Izpoved ekonomskega morilca Johna Perkinsa. Če pridam še dejstvo, da je na spletu dovolj podatkov, ki lahko razmišljujočemu človeku povedo, za kaj pravzaprav gre v teh časih preizkušenj za človeštvo, potem se sprašujem (za zdaj hipotetično), kaj bi se zgodilo v Sloveniji ob podobni situaciji, kot jo doživljajo Venezuelci. Kaj se je zgodilo v Sloveniji leta 1941, dobro vemo, kaj se je zgodilo v na silo »demokratiziranih« državah, kot so Čile, Irak, Libija (da ne naštevam dalje), je vsem jasno. Vemo tudi, kako »demokratično« so bila ustavljena legitimna prizadevanja Kataloncev za večjo avtonomijo, poznamo kalvarijo Palestincev, ki jim pred očmi kradejo zemljo…
Prstni odtisi svetovnega žandarja ZDA so neizbrisni. In kot da vse lekcije niso dovolj, ponavljamo v tej zadnji oazi normalnosti, Evropi, učno uro zgodovine. Narod, ki se pusti osvobajati tujcem, je pač izgubljen narod, odvzeti so mu vsi atributi suverenega naroda. Zato mi je v tem trenutku jasno, kaj bi se zgodilo v Sloveniji ob podobni situaciji, na katero stran bi stopila katera stranka (kako podobno situaciji ob začetku druge svetovne vojne!) in kdo bi izpolnil domoljubno dolžnost braniti svojo domovino. Imen strank raje ne bi našteval, ker, spoštovani sodržavljani, sami veste, na katero stran bi stopile.
Zato sicer delam, kot da bo še sto let mir, a sem v sebi pripravljen, kot da bo jutri vojna. Gospodarji vojne jo že kuhajo in nam ponujajo izbiro, ki spet ne bo lahka. Že zdaj v miru je očitno težka, kaj šele, ko bi (bo) prišlo do uresničenja norosti tistih, ki jih zdaj tako nekritično podpira Evropa in, kot kaže, na žalost tudi Slovenija, ki bi s svojo unikatno izkušnjo iz druge vojne lahko svetu povedala, kako se osvobaja narod. Velikost države je nepomembna, gre za srce. Ali ga imaš ali pa je namesto njega (ameriški) računalnik.
Srečo Knafelc, Krvava Peč
