V tej odločitvi se skriva več vprašanj, ki jih bomo izkoristili, da podrobneje pojasnimo nekaj razlik med viri toplote (zrak, podtalnica, geovrtina, kolektor), pa tudi podrobnosti, na katere morate biti pozorni.
Viri
Pri izbiri TČ najprej pomislimo, kateri toplotni vir je najbolj ekonomično izkoriščati. Držimo se pravila, da izberemo tistega, ki je na voljo in ima hkrati najvišjo povprečno temperaturo v ogrevalni sezoni. To je lahko podtalnica ali akumuliranje toplote zemlje prek vodoravnega zbiralnika ali geosonde. V prvem primeru potrebujemo ustrezno prosto zemeljsko površino. V drugem pa mora biti omogočen dostop vrtalnemu stroju. Če tudi tega nimamo na voljo, sta najboljša možna izbira toplota okoliškega zraka oziroma toplotna črpalka zrak-voda.
Zrak je seveda na voljo povsod, ima pa od prej navedenih toplotnih virov najnižjo povprečno temperaturo (razen na Primorskem) in je zato ta vir lahko nekoliko manj učinkovit. Ko ugotovimo razpoložljivost toplotnih virov in imamo na voljo več možnosti. Primerjamo investicije in stroške ogrevanja za posamezni toplotni vir. Izračun vračilne dobe naložbe nam seveda nakazuje pravo usmeritev pri izbiri toplotne črpalke. Naložba v toplotno črpalko se povrne v petih do sedmih letih, nato pa ostane le še strošek za porabljeno električno energijo in vzdrževanje.
Subvencije izravnajo naložbe
Najmanjšo naložbo glede na del TČ za zagotavljanje toplotne energije zahteva toplotna črpalka, ki izkorišča okoliški zrak. Izkoriščanje podtalnice je smiselno nekje od globine 20 do največ 30 metrov, vrtine za geosondo so dražje, zemeljski zbiralnik pa zahteva večja gradbena dela in predvsem prostor. Po tej logiki je edina smiselna uporaba TČ zrak-voda, je pa njena učinkovitost na splošno slabša v primerjavi z drugimi sistemi. Pogojena je namreč s spremenljivo temperaturo toplotnega vira, ki lahko pozimi zdrsne tudi do –20 °C in niže, v poletnih mesecih pa nad 35 °C. Za izbiro vira toplote velja osnovno načelo: toplotni izvori z višjo temperaturo pomenijo višje grelno število in s tem manjše stroške ogrevanja.
Pri ugotavljanju razpoložljivega toplotnega vira začnemo vedno pri tistem, ki ima najvišjo povprečno letno temperaturo. Ampak pojdimo po vrsti in poglejmo podrobnosti. Pri zemeljskem zbiralniku ali geosondi je temperatura vira konstantna – med 0 in 9° C, podobno je pri podtalnici, s tem, da je tam med 9 in 13 °C. Temperatura zraka pa je spremenljiva – od –20 do +40 °C in tudi zato se razlikuje učinkovitost TČ. Običajno dosežen COP je pri zemeljskem zbiralniku 4–5, pri podtalnici 4,5–6, pri TČ zrak-zrak pa je to odvisno od kakovosti TČ. COP evropskih proizvajalcev je praviloma 3–5, nizkocenovne TČ pa imajo lahko celo le 1,5–3,5. Pri geosondah potrebujete rudarsko dovoljenje, pri podtalnici pa vodno in rudarsko dovoljenje, če je vrtina globlja kot 30 m. Cenovno je najdražja naložba v geosondo, srednja v podtalnico ali zemeljski zbiralnik, sistem zrak-voda pa je seveda finančno, kar se tiče zunanjega dela, najcenejši. Je pa zanimivo, da zaradi subvencij Eko sklada končna naložba v vseh sistemih postane podobna TČ zrak/voda. Zanimivi so tudi posebni toplotni viri. Tako lahko za TČ izkoristite tudi toploto večje greznice ali kanalizacije. Cevi se podobno kot pri zemeljskem zbiralniku vgradi v stene rezervoarja ali kanalizacijske cevi in poveže s toplotno črpalko. Sistemov izrabe odpadne toplote in globokih geovrtin pa v individualnih gospodinjstvih praviloma ne izkoriščamo. Za 1 kW grelne moči potrebujemo 30–35 metrov zemeljskega zbiralnika ali geosondo, globoko 15–18 m, pri podtalnici pa mora biti voda ustrezne kakovosti ter v zadostnih količinah – najmanj 0,2 m3/h za vsak kW grelne moči toplotne črpalke.
Možne napake in težave
Omenili smo težave, ki lahko nastopijo šele po postavitvi. Najbolje se jim izognete z dobrim in preizkušenim izvajalcem ter predvsem z dobro izdelanim projektom in nadzorom ter s sodelovanjem s preizkušenim podjetjem. Pogoste napake pri geosondah so napačno dimenzioniranje sonde ali zbiralnika za uporabo toplotnega vira, lahko pa je vse prav preračunano, ampak je toplotni izdatek zemljine manjši in spet nastopijo težave. Bralec, ki smo ga omenili v uvodu, je imel stalne težave zaradi mašenja sesalne ponorne vrtine. Podtalnica vsebuje veliko peska in pri nekakovostni izvedbi, kjer izvajalec ne upošteva priporočil za vgradnjo balansirnega ventila, vodnega filtra, manometra in modula PIL, lahko pride do mašenja sesalne vrtine. Pri plitvih vrtinah zajema (1–4 m) lahko taljenje snega povzroči zelo nizke temperature vode, kar vpliva na izkoristek TČ. Proti napakam niso odporne niti TČ v sistemu zrak-voda. Najpogostejše so napačna postavitev, oviran zajem ali izpuh zraka, napačna lokacija, povzročanje hrupa sosedom ali spalnim prostorom, tudi napačno določena moč toplotne črpalke glede na potrebe in podnebno mikrolokacijo, pri nekaterih TČ pa prihaja tudi do zaledenitve odvoda kondenza iz zunanje enote. Ob vsem tem pa je prednost TČ v sistemih voda-voda pred TČ zrak-voda med drugim v tem, da prve delujejo skoraj neslišno, TČ zrak-voda pa ne.
Vir: Kronoterm
