Začetki uporabe plina v Sloveniji sicer segajo v leto 1861, ko smo v Ljubljani dobili prvo plinarno, namenjeno razsvetljavi trgovin, hiš in mestnih ulic, ki je takrat uporabljala mestni plin. Po zgraditvi magistralnega plinovoda leta 1978 pa je zemeljski plin (ZP) postopoma nadomestil mestni plin. V Ljubljani je ZP najprej oskrbel Koseze, Dravlje in Vič, pozneje pa še druga območja. Istega leta se je začela distribucija plina v Mariboru, v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pa še v Celju.
Danes je plinovodno omrežje ZP prisotno v kar 81 občinah, skupna dolžina distribucijskega sistema pa presega 4700 kilometrov. Skupno število odjemalcev ZP presega 133.000, med katerimi je več kot 119.000 gospodinjskih uporabnikov. Leta 2017 je ZP po deležu uporabe prehitel kurilno olje in je bil za lesnimi gorivi drugi najpomembnejši energent za ogrevanje gospodinjstev v Sloveniji. K tako široki uporabi zagotovo prispevata zanesljivost in kakovostno delovanje distribucijskega sistema, ki brez težav zadosti tudi obdobju največjih potreb po ZP.
Večino ZP danes porabimo za ogrevanje, pripravo tople sanitarne vode, kuho in tehnologijo. Manjši delež pa ga porabimo v kogeneracijah za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije ter v prometu (stisnjeni zemeljski plin ali CNG). V prihodnje je za kogeneracijo in promet predviden povečan odjem ZP, v plinovodno omrežje pa bodo predvidoma po letu 2030 postopoma dodajali obnovljivi metan. ZP bo imel kot okolju prijazen energent tako tudi v bodoče pomembno vlogo pri oskrbi z energijo.
