Kamen in njegova duša: neponovljivi vzorci, ki jih je stkala narava

Marmorji in graniti

Komercialno delimo kamne na dve osnovni skupini: marmorje in granite, gledano širše pa še na porfirje, kvarcite, peščenjake, travertine in onikse. Med marmorje praviloma prištevamo tudi apnence, čeprav so pravi marmorji obstojnejši (sodijo namreč med metamorfne kamnine, apnenci pa med sedimentne). Marmorji, zlasti pravi, sodijo med najlepše kamne in so priljubljen material kiparjev, arhitektov in premožnih investitorjev. Najlepše se izrazijo polirani, zato so pogosto uporabljajo v notranjosti kot tlaki, stopnice, obloge, dekorativni elementi …

Granit

Granit (edini slovenski kamen, ki ga uvrščamo med granite, je pohorski tonalit) je zaradi svoje sestave daleč najpogostejši in tehnično najpomembnejši kamen. Je trši in odpornejši kot apnenec in marmor, zato tudi primernejši za tlakovanje prostorov z veliko frekvenco ljudi. Graniti so primerni za tlakovanje notranjih in zunanjih prostorov, izvedbo stopnic, oblog, pultov, fasad … Cenjeni pa so ne le zaradi izrednih mehanskih trdnosti, temveč tudi zaradi široke barvne palete ter raznolikosti vzorcev.

Površinska obdelava

Raznolikost uporabe kamnov dosežemo z različno površinsko obdelavo. Tako ločimo poliran, rezan, peskan, žgan, štokan, špičen … kamen. Rezultat take obdelave je različna struktura vidne površine materiala. V preteklosti se je kamen obdelovalo ročno, danes pa se vsaj najbolj značilne ročne obdelave izvaja strojno. Bunjasta površina je grobo obdelana s pomočjo odbijača (sekača), ki odbija vzporedno s fasado bloka (ročno ali strojno). Tako obdelan kamen se običajno uporablja za zidavo ali oblogo zidov in škarp. Špičena površina je obdelana s pomočjo dleta in kladiva. Ločimo fino, srednje in grobo špičeno površino. Štokano površino dobimo z uporabo nabrazdanega kladiva ali posebnih nabrazdanih nastavkov. Površina je enakomerno razbrazdana in je primerna za izdelke na prostem. Običajno štokajo rezano (žagano) površino ročno ali strojno. Praskana površina je podobna štokani, le da brazde niso enakomerno porazdeljene, ampak so podolgovate in potegnjene v različnih smereh. Taka površina je primerna za površinsko obdelavo tlakov na prostem. Klesana površina je obdelana z ravnim dletom, na ta način je mogoče dobiti zelo ravne površine. Žagano površino dobimo, ko kamniti blok razžagajo s klasičnimi polnojarmeniki ali diamantnimi žagami brez dodatne obdelave, medtem ko je brušena površina obdelana z (diamantnimi) brusi, s čimer odstranijo sledove žaganja. Glede na granulacijo brusov ločimo grobo in fino brušene površine, če pa površino še spolirajo s polirnimi brusi, je to polirana površina. Peskano površino dobijo tako, da jo obdelujejo s curkom abrazivnega sredstva (običajno je to kremenčev pesek) pod pritiskom. Taka površina je enakomerno groba in se ne sveti. Peskanje se uporablja za čiščenje nesnage in patine s starega kamna.

Žgana površina je termično obdelana. Običajno se magmatsko kamnino (granit) obdela s plamenom in hitrim ohlajenjem z vodo. Na površini se luščijo luske, dobljena površina je enakomerno groba in ima rustikalni videz. Če pa žagano površino polijejo z razredčeno kislino, dobimo jedkano površino. Se ne sveti, je rahlo valovita in daje star videz. Tehniko se uporablja za izdelke na prostem.

Kamen je treba pred uporabo včasih zaščititi, pomembna pa je tudi pravilna montaža. Najboljšo zaščito dosežejo z globinsko impregnacijo. Kamnite površine očistijo s kemičnimi sredstvi, namenjenimi čiščenju naravnega kamna. Po temeljitem čiščenju in sušenju kamen premažejo s tako imenovanim impregnatorjem, ki se zaradi svoje molekulske sestave vpije v še tako majhne pore kamnite površine in jo s tem zaščiti pred umazanijo, maščobo, olji, vodo ter prepreči erozijo in s tem propadanje površine. Čeprav ga premažejo z impregnatorjem, ta dopušča, da kamen diha, če se tako izrazimo, pomeni pa, da vlaga v notranjosti kamnine lahko izpari na površje.

Hidroizolacija

Pri montaži tlakov, stopnic ali kakršnih koli zunanjih oblog iz granitov, marmorjev in drugih naravnih kamnov je nujna izdelava dobre hidroizolacije, še posebno na površinah, kjer skozi podložni beton prodira zemeljska vlaga, hkrati pa moramo čim bolj preprečiti zatekanje s površine. Voda, ki bo prodrla v kamen s površja ali iz tal, bo pri nizkih temperaturah začela zmrzovati, se bo raztezala in bo tudi najmanjše poke začela širiti. Kajti led je močnejši od kamna. Poleg tega lahko pride do odstopanja kamna od betonskega tlaka. Zato med kamnom in podlago ne sme biti votlih prostorov (zraka), fuge pa morajo biti dobro zatesnjene.

Kamen kot talna obloga

Pri izbiri talne obloge iz kamna je treba biti pozoren na na več dejavnikov. Najprej moramo upoštevati namen, ki mu bo talna obloga služila. Kamen je izredno uporaben pri talnem ogrevanju, pri tem se zaradi svojih značilnosti izkaže kot odličen akumulator toplote – hitro se segreje, zbrano toploto pa dolgotrajno hrani in počasi oddaja. Sledi upoštevanje oblike oziroma stila gradnje, kjer bo kamen uporabljen, načini polaganja kamna pa so izjemno raznoliki.

Talne obloge iz naravnega kamna delimo na notranje in zunanje, ki so lahko povozne ali nepovozne. Najpogosteje so notranji kamniti tlaki izvedeni iz 1, 2 ali 3 centimetre debelih plošč. Tako imenovane »marmete« ali tanke plošče so debele 1 cm, plošče debeline 2–3 cm so rezane po naročilu in je z njimi mogoče sestavljati različne vzorce. Kamnite plošče se polaga na izgotovljeno betonsko podlago. Lahko jih lepimo ali polagamo v beton, lahko pa jih uporabljamo tudi kot suhomontažne elemente dvignjenih podov. Za tlakovanje zunanjih površin uporabljamo granitne plošče debeline najmanj 3 centimetre (za pohodne površine) in 4 ali več centimetrov za povozne površine, medtem ko za marmor priporočajo najmanj 4 centimetre debele plošče. Debelina plošč je odvisna tudi od njihove velikosti in od načina polaganja.