Tudi ta konec tedna so posamezni skrajneži predvsem v Parizu, kjer se je tokrat zbralo samo štiri tisoč rumenih jopičev, izzvali spopade s policijo in razbijali bankomate, pročelja bank, avtomobile. Znova se je slišalo tudi: »Castaner v zapor!« Notranjega ministra Christopha Castanerja imajo rumeni jopiči na muhi, potem ko je skupščina v torek po prvem branju sprejela njegov sporni »zakon proti razbijačem«. Sporen predvsem zato, ker naj bi odslej prefekt departmaja, ki je podrejen vladi – in ne sodnik, tako kot doslej, ki ukrepa počasi – posamezniku lahko prepovedal udeležbo na demonstracijah. Poleg tega je zagrožena enoletna zaporna kazen in 15.000 evrov globe za prikrivanje obraza, vandali in nasilneži bi bili na posebnem policijskem seznamu, plačati pa bi morali tudi za povzročeno škodo. Senat je celo zahteval, da bi bili za nastalo škodo finančno odgovorni vsi protestniki, ki bi bili v bližini, a je skupščina tak predlog zavrnila.
Dvorezna zakonodaja
Na levici se bojijo, da bi na oblast prišla skrajna desnica in z zakonom, ki daje velike pristojnosti vladi podrejenim prefektom, onemogočila vsakršne protestne shode. Eden sredinskih poslancev celo meni, da tak zakon spada v obdobje fašističnega vichyjskega režima 1940–1944. Notranji minister Castaner pa je v skupščini poudaril, da je zakon usmerjen proti »manjšini nasilnežev«, ki vsako soboto »pustošijo po Parizu in po Franciji«. To nasilje, ki je v treh mesecih pustilo za seboj dva tisoč ranjenih med rumenimi jopiči in tisoč med policisti, po ministrovih besedah »traja že predolgo«. Skratka, vlada noče biti nemočna nasproti nasilnežem. V tem ima podporo desničarskih republikancev, ki so prvi predlagali tak zakon. Na torkovem glasovanju je tako zakon podprlo 387 poslancev, 92 jih je bilo proti, 74 pa se jih je vzdržalo, med temi kar 50 poslancev Macronove stranke Naprej, republika. Sicer bo trajalo še nekaj mesecev, da bo skupščina skupaj s senatom, v katerem imajo večino republikanci, napisala končno besedilo zakona.
Macron v boju za desne volilce
Zakon pa nekateri analitiki razumejo kot še en manever predsednika Emmanuela Macrona, da bi svoji stranki pred majskimi evropskimi volitvami zagotovil glasove desnih volilcev. Na levici je vsekakor dokončno izgubil podporo, tudi z odpravo davka na bogate.
Sicer zdaj opozicija Macrona obtožuje, da izkorišča javno razpravo o zahtevah rumenih jopičev za volilno kampanjo, njene stroške pa plačuje država. Tudi po šest ur, pozno v noč, je pripravljen razpravljati v kakšnem mestnem svetu ali upokojenskem domu o vseh mogočih lokalnih in nacionalnih problemih. Vse zelo resno posluša, si zapisuje, se odziva, brani vladno politiko in obljublja, da bo ta še boljša. Dvomesečno nacionalno javno razpravo, ki se je je doslej udeležilo 4000 občin, je organiziral, da bi znova pridobil javno mnenje, ki je bilo doslej zelo naklonjeno rumenim jopičem. Po zadnji anketi agencije Ifop ga podpira 34 odstotkov Francozov, decembra jih je bilo le 23 odstotkov. A skrajno desničarski Nacionalni zbor, ki ga vodi Marine Le Pen, je še vedno pred njegovo stranko.
A kako končati javno razpravo, v kateri je s svojimi predlogi na spletu doslej sodelovalo 700.000 Francozov? Menda Macron išče rešitev v referendumu, na katerem bi udeleženci odgovarjali na več vprašanj. Če bi bilo vprašanje le eno, bi Francozi glasovali o njem, ne o vprašanju (kot so Italijani leta 2016 glasovali proti premierju Matteu Renziju). Vprašanja bi bila na primer o številu poslancev in o tem, koliko zaporednih poslanskih mandatov naj bi bilo mogočih. Torej ne o bolj pomembnih dilemah davčne politike ali javnih storitev. Na ta način pa bo težko pomiril rumene jopiče.
