Fanika še vedno zelo bistrega duha in izjemnega spomina. Rojena je bila v proletarski družini Vipotnik v Zabukovici. Bila je ena od petih otrok očeta Franca in mame Helene. V letih pred vojno je bila vsa družina na čelu z bratom Albinom in sestro Marijo vpeta v revolucionarno delavsko gibanje in si tako prislužila črno piko pri takratnih oblastnikih, ki so bili v veliki meri v službi okupatorja. Družina je bila obsojena na internacijo. Tudi Fanika, ki se je poročila s Pongracem Račkom, delavskim zaupnikom zabukovških rudarjev. Bili so revolucionarji, skojevci, komunisti, ki so že pred okupacijo opozarjali kakšna nevarnost grozi slovenskemu narodu in skupaj s svojimi somišljeniki bili trdno odločeni braniti svojo domovino. Med vojno se je najprej znašla v Starem piskru, bila izpuščena, nato v ilegali, avgusta 1942 bila aretirana in skupaj s starši odpeljana v koncentracijsko taborišče. Pristala je v Auschwitzu, starša pa sta bila odpeljana v taborišče na Bavarsko. Od 333 žensk, kolikor jih je bilo skupaj z njo v transportu za taborišče Auschwitz, jih je preživelo le petinšestdeset.
Po vojni sta si z možem zgradila hišo v Latkovi vasi - Hrastju. Oba sta bila družbeno angažirana, Fanika tudi kot prostovoljka pri Rdečem križu, kjer je aktivno delovala vse do svojega 95 leta. Ves čas je bila vpeta tudi v delo KO ZB za vrednote NOB Prebold. Že 44 let, vse od moževe smrti, živi z zakoncema Majdo in Blažem Jelen. Tudi v teh letih ima vsak dan ob 11. uri obvezno kavico, ki jo pije iz več kot 100 let stare skodelice, spomina na njene starše. Otrok ni imela. Svojega še nerojenega otroka je Fanika izgubila v času vojne, ko je bila zaprta v Starem piskru. Zaradi trpljenja, bolezni in nevzdržnih razmer v taborišču pa potem ni mogla več imeti otrok, zato je zanjo Majda kot hčerka, vsi ostali pa njeni najbližji, ki jo imajo nadvse radi.
