Dogovor stalnih predstavnikov članic EU v Bruslju je včeraj premostil razhajanja med Berlinom in Parizom glede dotoka ruskega plina po še drugem plinovodu pod Severnim morjem, ki naj bi bil končan do konca letošnjega leta. Dobri dve milijardi dolarjev vreden projekt z močnim pečatom nekdanjega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja je Berlin vseskozi predstavljal kot izključno gospodarski in imel pri tem odločilno podporo Francije, hkrati pa glasne zadržke baltskih držav, Poljske in (odhajajoče) Velike Britanije. V zadnjem času se je proti plinovodu Severni tok 2 odmevno postavil tudi Washington. Vsi omenjeni so govorili z jasno politično konotacijo, čeprav ZDA ne skrivajo, da jih vodi tudi gospodarski interes z utekočinjenim plinom.
Na roko kritikom nemško-ruskega plinskega projekta so šli poslabšani odnosi med EU in Rusijo, tudi zaradi tretjih držav, zlasti Ukrajine in ZDA, ter stvarna zaskrbljenost zaradi prevelike energetske odvisnosti od Moskve, ki trenutno pokriva petino letnih plinskih potreb EU. Evropska komisija se je prav na njihov pritisk lotila spreminjanja obstoječe direktive o plinu, da bi njegov pritok iz Rusije uskladila s pravili evropskega energetskega trga, zlasti tistimi, ki zadevajo konkurenco in posledično preglednost cen ter ločevanje dejavnosti med dobavitelji in upravljalci energetske infrastrukture.
Zvezati roke Gazpromu
Včerajšnji francosko-nemški kompromis odpira pot za pogajanja komisije z evropskim parlamentom o spremembah omenjene direktive, kakšen bo končni rezultat, pa ni jasno. Nemška kanclerka Angela Merkel je premostitev francoskih zadržkov, ki so se v primerjavi z že dolgo znanimi vzhodnoevropskimi in tudi britansko-ameriškimi pojavili dokaj pozno, pozdravila kot »dober dan po zaslugi nemško-francoskega sodelovanja«, hkrati pa znova opisala Severni tok 2 (ob delujočem vzporednem prvem) kot »izključno gospodarski projekt«, ki zagotavlja cenejšo in zanesljivo oskrbo s plinom. Iz kabineta francoskega predsednika Emmanuela Macrona je prišlo zgolj sporočilo, da »Francijo skrbi odvisnost od ruskega plina« in da je zato zanjo »pomembno zagotoviti, da se ta odvisnost ne poveča«. Kompromis je bil sprejemljiv za vse članice EU z izjemo Bolgarije.
Če ga bo potrdil evropski parlament, bo njegov najbolj opazen rezultat ta, da bo moral ruski energetski gigant Gazprom slediti evropski regulativi in ne bo več edini upravljalec plinovoda, v katerem ima 51-odstotni lastniški delež, tako kot pri Severnem toku 1. Prostor za morebitna izsiljevanja, kot se je dogajalo pred leti v ruskih sporih z Ukrajino in na plečih evropskih porabnikov plina, ob sedanjih razmerjih seveda ostaja, a to bi bil za Rusijo strel v koleno. Bolj realni so zato scenariji, po katerih bo s plinskimi obvozi do srednje in zahodne Evrope Moskva stiskala v kot Ukrajino in Poljsko kot sedanji tranzitni državi za njen plin. In tudi, da bosta oba plinovoda severnega toka ter morda uresničena zamisel južnega toka, ki je zdaj skrajšana v zgolj turški tok, iz energetskih iger v Evropi izrinili ZDA in njihove načrte z utekočinjenim plinom, ki vključujejo tudi Hrvaško s terminalom na otoku Krk.
