A v realnem svetu še vedno velja, kjer ni tožnika, ni sodnika. Toda Kemisu so strahoten strupeni požar oproščali vsi po vrsti. Policija na primer ni mogla, zmogla ali upala ugotoviti, da bi požar takih razsežnosti spadal pod kaznivo dejanje »povzročitve splošne nevarnosti« po KZ-1, v katerem je zapisano: (314. člen): »Kdor s požarom, povodnjo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, ionizirajočim sevanjem, motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do petih let.«

Za primerjavo: leta 2012 je v Postojni najemnik v kuhinji pozabil na vroče olje na štedilniku, povzročil požar v kuhinji večstanovanjskega bloka in dobil kazensko ovadbo po 314. členu.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je odigral vlogo vedeževalke, ko je izjavil, da zaradi požara ne bo dolgoročnih posledic za zdravje prebivalcev. Seveda ni upošteval, da so se ljudje, neobveščeni, nadihali dioksinov prvega in drugega dne, ko ni bilo nobenih meritev, zrak pa je bil poln strupov. Saj, kdo pa bo dokazal čez deset let, da je zbolel zaradi vrhniškega požara.

Požarna inšpekcija je Kemis oprostila vsake krivde, saj je imel vse potrebne papirje bolj ali manj v redu. Pa tudi če so zgoreli. Seveda si niso upali terjati odgovorov na vprašanje, kako to, da v času izbruha požara ni bilo na objektu nikogar. Več sto ton gorljivih in nevarnih materialov ni čuval nihče. Niti pred naključnim sprehajalcem, ki bi ga zamikalo, da vrže v notranjost kakšno molotovko. Tudi sicer, vse dni, vsa leta nobenega dežurnega na objektu. Pa bi bila potrebna najmanj dva, usposobljena za gašenje, ob tako veliki potencialni ekološki bombi. Cela vrsta ustanov jih ima, a nimajo nobenih strupov ali na tone gorljivih materialov.

Okoljska inšpekcija in ministrstvo za okolje in prostor (MOP) sta tudi poskrbela za to, da lahko Kemis računa na njuno pomoč, da ga bosta obdržala pri življenju in mu vse oprostila. Priznavata mu okoljevarstveno dovoljenje, ki je neustrezno, saj je dejansko požar omogočilo. V njem namreč ni zahteve, da mora objekt imeti fizični dežurni nadzor, ki bi tak požar zanesljivo preprečil. Še več, tehnologija ravnanja z odpadki v Kemisu je nevarna še naprej, saj je bil ta požar le eden v vrsti požarov in vžigov, čeprav daleč največji. Katastrofalen požar je nastal zaradi samovžiga, kot sledi iz kriminalistične preiskave. Vžigi in požari so torej del tehnologije Kemisa, ki pa jo okoljevarstveno dovoljenje še naprej omogoča in dovoljuje. In MOP tudi. Kemis živi v krasnem novem svetu.

Mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana