Pred nedavnim smo na TV lahko videli, kako minister za šolstvo ne zna odgovoriti na vprašanje, odgovor na katerega naj bi morali poznati osnovnošolci. Vprašanje se je res nanašalo na specifično polje znanj s področja športa, bi se pa po mojem mnenju v podobni zadregi znašel tudi, če bi ga vprašali kaj iz kateregakoli drugega predmeta, če seveda ni ravno specialist za tisto področje. Ko bi ga recimo vprašali, kaj so miofibrile, kaj je osein in kaj so haversovi kanali – bi bila po mojem mnenju njegova zadrega enaka. Trdim, da bi vsak odrasel, normalno izobražen posameznik ali posameznica za večino odgovorov na vprašanja s področja znanj, ki jih morajo usvojiti osnovnošolci, moral/a dobiti vsaj oceno dobro, in to brez posebnih priprav. Tudi za opis prejšnjih treh pojmov, ki so iz biologije za osmi razred. Tako pa se je predstavnik izobražene elite osmešil z debelim cvekom. Kot bi se tudi sam in bi se, mogoče malo tvegam, osmešila tudi gospa Zabret. In bi se nam smejala celotna Slovenija. Upravičeno?

Ker sem univerzitetno izobražen in še vedno radoveden, ker marsikaj preberem in me poleg dogajanj v družbi zanimajo tudi nekateri dosežki s področja naravoslovnih znanosti, lahko svojima otrokoma pomagam pri večini predmetov. Predstavljajmo si starše, ki imajo samo nižjo izobrazbo, ki zaradi narave poklica, vzgoje in navad ne berejo knjig, se ne izobražujejo, ne spremljajo informativnih oddaj, ko k njim pristopi otrok in jih prosi, da mu razložijo (spet snov 8. razreda) temeljne pojme demokratične ureditve oziroma parlamentarne demokracije. Kako mu bodo razložili, kaj je pravo, kaj je neposredna demokracija, kaj pasivna volilna pravica, kaj je koalicija, kaj je delitev oblasti itd., s čimer se seznanjajo pri predmetu etike? S temi pojmi imajo težave ne le srednješolci, ampak tudi večina odraslih.

Pred dvema letoma me je hčerka prosila – takrat je hodila v prvi letnik gimnazije – naj ji nekaj razložim iz učbenika za biologijo. Ko sem odprl stran v učbeniku, je bilo v naslovu šest besed, od tega pet tujk. In to »zaresnih«, ne tistih običajnih, ki jih srečamo v vsakdanjem življenju. Ko sem začel brati snov, se mi je po strukturi jezika in kompleksnosti snovi zdelo, da sodi na univerzitetno raven. In po nekem srečnem naključju sem že naslednji dan na radiu Ars poslušal intervju s priznanim slovenskim biologom, znanstvenikom in predavateljem (imena se žal ne spomnim), ki je na vprašanje o poučevanju biologije v srednjih šolah odgovoril zelo na kratko: »Prezahtevni učbeniki!«

Ne trdim, da otrok ne bi smeli obremenjevati s kompleksnejšimi vsebinami, smiselno pa je to početi postopno, tako po količini kot po zahtevnosti. Tukaj po mojem mnenju nastane glavni problem, povezan s preprostim psihološkim mehanizmom, ki ga zelo dobro razumejo evolucijski psihologi. Kot ve praktično vsaka odrasla oseba, smo genetsko programirani, da si ustvarjamo zaloge. V stanovanja vlačimo takšno in drugačno kramo, prostih polic je vse manj, zelo težko pa se odločimo kaj zavreči. Tako naša stroka po inštitutih, na katerih krojijo učne načrte, lepo grabi nova znanja, jih kopiči, snovi je vse več, učbeniki se debelijo, zato se iz višjih razredov snov počasi, a vztrajno preliva v nižje razrede. Kar so včasih spoznavali recimo učenci petega razreda, se zdaj učijo leto ali celo dve prej. Ne le da otroci na začetku šolanja izgubijo leto otroštva, pogosto jih obremenjujemo z znanji, za katera je za mnoge prezgodaj, da bi jih dojeli, razumeli. Seveda ne vsi, ne vedno: kot nas uči evolucija, smo si vsi med seboj različni, med učenci in dijaki pa se najdejo tudi takšni, ki bi lahko kak razred kar preskočili.

Eden izmed ključnih problemov trenutnega sistema je ravno v tem, da tistim, ki v razvoju in odnosu do »resnih« življenjskih problemov malce zaostajajo – bodisi da gre za (velikokrat začasno!) zaostajanje v kognitivnih sposobnostih bodisi za mladostno neresnost – kasneje praviloma ne omogoča, da bi vstopili v polje, za katerega so recimo talentirani ali si tja želijo. Moji generaciji je bilo to omogočeno. Sovrstnika sta se celo srednjo šolo presmejala, lezla z dvojkami, ko pa sta prišla na univerzo, sta dobesedno »eksplodirala«: najvišje ocene, podiplomski študij v ZDA, danes sodita v elito na svojem področju. Takšne zgodbe so danes praktično neuresničljive. Še anekdota generacije pred mano: prijatelj je bil pri uri matematike v višjem letniku pred zaključkom šolskega leta priča spraševanju, v katerem je profesor, njegov oče, sošolcu zastavljal evidentno prelahka vprašanja. Ves besen je komaj čakal, da očeta doma vpraša, zakaj je sošolca spraševal tako lahko, ko pa recimo njega, lastnega sina, obremenjuje z običajno zahtevnimi matematičnimi problemi. Odgovor ga je čisto razorožil in ga ni nikoli pozabil: »Tvoj sošolec ima odlične ocene pri jezikih, družboslovju. Naj zaradi te matematike uničim bodočega pisatelja?« Danes je takšna logika prepovedana. Vsak mora doseči »minimalne standarde«…

Otroke in dijake silimo v »prevzemanje odgovornosti«, kar je seveda v nasprotju z zdaj pogostim načinom pisanja nalog (skupaj s starši), že v osnovni šoli razmišljajo o tem, kakšno plačo bodo imeli, hkrati pa na drugi strani celim generacijam očitamo, da se niso zmožne odseliti od svojih staršev. Pa pri tem ne mislim na stanovanjski problem ali zaposlitev, ampak na simbolno osamosvojitev. Je razlog za to domnevno nezrelost mladih lahko tudi v tem, da jim ne dovolimo več, da bi bili otroško »neresni« in »neodgovorni« takrat, ko bi lahko bili ali celo morali biti?

Seveda so tudi možgani neke vrste mišica – metaforično rečeno – kot namigne gospa profesorica, in jih je nujno treba spodbujati k različnim dejavnostim, da se pravilno razvijejo. Drugače res zakrnijo. A če s tem pretiravamo, če jih obremenjujemo z vajami, ki razvijajo zgolj, spet metaforično rečeno, nekaj mišic, bomo kasneje v življenju lahko imeli težave, na katere nas reševanje algebrskih ulomkov (karikiram!) ni dobro pripravilo. Naši otroci so na neki način v tem smislu podobni bodibilderjem. Zelo razvite mišice, ki so pogosto neuporabne, samo za okras.

Jack Ma, razvpit lastnik korporacije Alibaba, je pred nedavnim v javnem nastopu – posnetek priporočam v ogled vsem strokovnjakom, ki načrtujejo kurikule – na vprašanje o sodobnem izobraževanju dal presenetljiv odgovor. Izjavil je, da sodobni izobraževalni sistemi temeljijo na dvesto let starih konceptih, ki so definitivno zastareli. Če ne bomo spremenili načina poučevanja otrok, bomo imeli čez trideset let resne težave. Otroke pretirano obremenjujemo z vajami »mišic«, primernih za dejavnosti, v katerih nas bodo kmalu zamenjali stroji. Morali pa bi jim omogočiti več vadbe »mehkih« veščin, v katerih nas stroji ne dosegajo: vrednotenje, neodvisno mišljenje, timsko delo, skrb za druge, kreativnost, empatija itd. Če lahko stroj nekaj naredi bistveno bolje in hitreje, moramo otroke učiti (tudi!) kaj drugega. To torej ne pomeni, da bi se v šolah poslej samo še zabavali in »nič trpeli«, kar podpisnikom ironično očita gospa Zabretova, ampak bi si morali prizadevati za uravnoteženje različnih modusov mišljenja in senzibilnosti.

Otroke obremenjujemo z memoriranjem faktov, treningom abstraktne logike, kot da ne bi bilo mogoče tovrstnih kognitivnih sposobnosti razviti recimo z učenjem tujih jezikov, branjem klasikov, učenjem glasbe ali recimo (blasfemija!?) z risanjem. V naših šolah tako vlada ostra nesimetričnost predmetnika: na eni strani so predvsem naravoslovni predmeti, ob katere sta postavljena tudi materinščina in seveda tuji jeziki, na drugi strani pa sta recimo zgodovina in umetnost ter mogoče še kakšni predmeti, ki so zgolj »pomožni«. Če bi pri predmetih, kot so likovna umetnost, glasba in umetnostna zgodovina, postavili tako visoke kriterije, kot so recimo pri naravoslovnih predmetih (verjemite, da je to mogoče!), ne bi prišlo le do podpisovanja peticij, ampak bi učitelji, ki bi si to drznili narediti, doživeli splošen linč.

Naše šolstvo seveda ni slabo. Delati revolucijo na vrat na nos bi bilo kontraproduktivno. Kdor recimo misli, da bi opisne ocene rešile kak problem, se po mojem mnenju bridko moti. Verjetno pa bi bilo res dobro zmanjšati obseg snovi, omejiti obseg preverjanj (Je res smiselno, da mora otrok za to, da bi preverili, ali zna množiti, rešiti recimo trideset računov? Jih res ni dovolj deset?), omogočiti bi morali večjo izbirnost oziroma možnost izbire nižjih kriterijev pri nekaterih predmetih in posledično zvišanje pri drugih (zakaj tisti, ki jim recimo matematika ali kemija ne gresta, ne bi imeli možnost delati na višji ravni pri jezikih, umetnosti itd.?) ter seveda, mogoče na prvem mestu, spodbujati kreativnost. To pa seveda pomeni, da bi morali veliko večji poudarek dati predmetom, ki smo jih iz kurikula že skoraj pregnali. V peticiji torej pogrešam zahtevo po večji vlogi tovrstnih vsebin.

In kdo bi lahko omogočil spremembe na tem področju? Kdo so akterji, ki bi lahko razmere v našem šolstvu izboljšali, nas pripravili na resničen vstop v 21. stoletje? Gotovo to niso učitelji, tudi gospa Zabret ne. Številni »prenovitelji« so ta včasih ugleden poklic popolnoma zbirokratizirali, avtonomija učitelja je na ničli: je res tako pomembno, da dobesedno do minute slediš učnemu načrtu? Ne bi bilo veliko bolje, če bi učiteljem pustili bolj proste roke pri izbiri tem in tempu? Ali ni dovolj drugih mehanizmov, s katerimi preverjamo njihovo uspešnost? Učitelji so največkrat dežurni krivci, s treh strani nanje pritiskajo stroka, politika in seveda starši. Slednji lahko kaj spodbudijo, a potreben je odločen korak.

Ta nujen korak bosta očitno morali narediti stroka in politika. Za dosedanja prizadevanja na tem področju bi jim le težko prisodil čebelico…

ROBERT LOZAR, slikar in starš