A bistvo ostaja. Bili naj bi razmišljujoča, kritična bitja, vedoželjna… Ta naša vedoželjnost, veselje do odkrivanja novega, nas je pripeljala do tu, kjer smo. Do vsega dobrega, koristnega, kar nam včasih kar sapo zapre, da je možno, pa do vsega slabega tudi. Saj je najbrž vedno tako. S časom se izčisti, kaj je dobro, kaj pa ne. Ampak ne verjamem čisto temu procesu »čiščenja«, da čas vedno izkristalizira najboljše. Sicer so naša človeška življenja čisto prekratka, da bi to lahko preverjali, a nekaj se lahko naučimo tudi iz preteklosti, iz zgodovine - čeprav je tudi zgodovina lahko pogled skozi oči posameznika, ki jo piše. Če se ozrem okoli sebe, dobim pogosto občutek, da ljudje na splošno premalo mislimo, razmišljamo. Da živimo nekako po inerciji, iz dneva v dan. In da sledimo temu, kar nam je ponujeno na tej poti. Namesto da bi razmišljali, presojali, tehtali, bili kritični posamezniki, ne pa papige, pa mi oprostite, če se to sliši malo grobo ali za koga žaljivo. Saj za to gre, ne? Da nekaj sprejmemo brez preverjanja, brez razmišljanja. Ker je pač tako lažje, včasih tudi nimamo časa razmišljat in preverjat, lahko nas kakšna stvar ne zanima, se nam zdi nepomembna. No, takrat je najbrž niti ne sprejmemo, ampak pustimo, da gre mimo. Prepričan sem, da če bi bili vendarle malo bolj nejeverni Tomaži, pa to v dobrem, pozitivnem pomenu besede, se ne bi mogli tako igrati z nami, kot se. Ne bi gledali bebavih resničnostnih showov, ne bi se spraševali, kakšen smisel imata branje in bralna značka v šolah, ne bi ploskali vsakemu, ki se spravi nekaj povedat samo zato, da ga slišimo in da postane znan. Vse skupaj postaja že malo podobno Ameriki, kjer je to, da se pokažeš na televiziji, ne vem kakšen uspeh. Res je, v ogromni državi z 200 milijoni prebivalcev si dosti bolj le zrno peska, nepomemben in neznan posameznik, nihče, kot pa pri nas v tej mali Sloveniji, kjer smo si skoraj vsi po malem v sorodu in se poznamo, če pa ne že neposredno, pa preko kakšnega znanca ali sorodnika. Ampak ravno zato bi morali še toliko bolj razmisliti o tem znanem Descartesovem stavku.
Jasno z Andrejem Velkavrhom: »Mislim, torej sem«
Francoski filozof Descartes je v prvi polovici 17. stoletja rekel, »Mislim, torej sem.« V prvi polovici 17. stoletja! Kje je že to?! Včasih morda podcenjujemo ljudi iz preteklosti, kaj vse so znali dognati, ugotoviti, raziskati, nam se pa zdi, da smo frajerji mi, ki »smo« (seveda ne vsi, se razumemo), razvili vso to visoko tehnologijo, no, vsaj nam se zdi visoka in super moderna, najbrž jo bodo čez tristo let gledali s prizanesljivim nasmeškom (če bo do takrat človeštvo še zdržalo).
