Tridelna britanska dramska serija Gospa Wilson (kanal Epic Drama) na osnovi zapisanih spominov odstre zgodbo Alison Wilson, na prvi pogled povsem običajne gospodinje iz predmestja, ki se ji ob smrti soproga Aleca leta 1963 življenje postavi na glavo. Na vratih družinskega doma se namreč prikaže ženska, ki trdi, da je ona prava pokojnikova žena, pozneje se izkaže, da obstajata še dve in cela kopica otrok. »Kako za vraga mu je to sploh uspelo?« se sprašuje priznana britanska igralka Ruth Wilson, ki v seriji upodobi svojo babico. Ta se je po moževi smrti podala na zapleteno pot iskanja resnice, posuto s številnimi lažmi in skrivnostmi. Dodatne težave pri tem ji povzročajo njegovo delo za tajno službo in različne predstave o Alecu – za nekatere je bil narobe razumljeni junak, za druge pisatelj in ljubeči oče, za tretje zgolj lažnivi poligamist.
»Rodila« svojega očeta
Ruth je nevsakdanjo zgodbo svoje babice s seboj nosila več let, preden se je odločila, da jo bo delila s svetom. »Dedek je bil 30 let starejši od nje. Njeni starši mu niso zaupali, a se je odločila slediti srcu,« ljubezensko zgodbo svojih starih staršev opisuje Ruth. »Zato ni čudno, da so jo odkritja po njegovi smrti šokirala in ji zlomila srce. Zatočišče je našla v veri, tragedija jo je popeljala na pot do Boga,« doda. »To je zagotovo najtežja vloga moje kariere. Babica je umrla, ko sem imela 22 let, zato sem jo dokaj dobro poznala. Čutila sem številne pritiske. Snemanje je bilo izjemno čustveno. Lik babice Alison namreč neprestano odkriva nove informacije o človeku, ki ga je ljubila in mislila, da ga je poznala. Občutki, da so številna leta njenega življenja temeljila na laži, so me povsem izčrpali,« razlaga. Poleg s čustvi nabitih prizorov so bili tudi bizarni. »Eden bolj nenavadnih trenutkov je bil, ko sem rojevala svojega očeta. Po prizoru sem ga poklicala in skupaj sva se krohotala v telefon,« se spominja.
»Serijo sem pred televizijsko premiero predvajala družini. Zbralo se nas je kar 55. Po koncu je nastala nekajminutna tišina, ki jo je tu in tam prekinil jok. Zgodba nas je povezala,« pravi Wilsonova, ki je serijo tudi producirala. Čeprav mnoge družine temačne skrivnosti raje zadržijo med sorodniki, da bi tako ohranili vsaj idejo popolne družine, se njej vendarle ni zdelo, kot da bi v javnosti prala umazano perilo. »Morda sem sprva res pomislila, da bo kakšen novinar skušal vrtati še dalje, a res ni mogel najti nobene umazane podrobnosti več. Zavedali smo se absurdnosti zgodbe in bili srečni, da smo se našli,« opisuje nastanek serije.
Aleca še ne poznajo
Zgodba Aleca še danes ostaja zavita v tančico skrivnosti, delno tudi zaradi njegovega dela v britanski obveščevalni službi. Nekatera dejstva so sicer nesporna – bil je izjemno inteligenten, govoril je sedem jezikov, bil je pisatelj in vohun. »Nikakor se nisem mogla odločiti, ali je bil dobra ali slaba oseba. Je bil zgolj človek z napakami ali šarlatan?« se še vedno sprašuje scenaristka Anna Symon. Ruth Wilson pravi, da so ravno njegov lik skušali predstaviti večdimenzionalno: »Nič ni črno-belo. Življenje se odvija v sivini. Tudi ljudje niso samo dobri ali samo slabi, kakor ne njihove odločitve. Pomembno je bilo povedati točno takšno zgodbo.« Aleca je morda ravno služba pahnila v ustvarjanje domišljijskih svetov. »Skrivnosti so bile del njegovega vsakdanjika, kakor tudi izmišljanje zgodb,« o Alecu pravi režiser serije Richard Laxton. V vlogo osrednjega moškega junaka se je prelevil britanski igralec Iain Glen, zadnja leta poznan kot Jorah Mormont iz Igre prestolov. »Imel je dobro srce, mislim, da ni nikomur skušal načrtno škodovati,« pravi o liku, ki je bil tako šarmanten, da so se mu ženske metale pred noge. »Takrat je veljalo, da se z žensko, ki ji narediš otroka, tudi poročiš. In ravno to je storil. Ne trudim se ga opravičiti, ga pa skušam razumeti,« dodaja.
»Alec ostaja poln skrivnosti. Še vedno ne poznamo resnice o njem. Ne vemo, zakaj so ga odpustili iz MI6, zakaj se je poročil z vsemi ženami, za seboj namreč ni pustil nikakršne razlage o tem. Njegov celoten lik – kakor tudi njegovo življenje – nam je uspelo sestaviti iz različnih spominov vseh nas, torej njegovih otrok in vnukov. Za družino je bila ta serija zelo pozitivna izkušnja, zlasti za mojega očeta in vse njegove brate in sestre, ki se redno družijo. Ugotovila sem, da je med sorodniki veliko umetnikov – pisateljev, pesnikov, igralcev. S tem se je izpopolnila tudi moja zgodba igralke in pripovedovalke zgodb. Del tega sem namreč zagotovo dobila od dedka, največjega igralca od vseh!« sklene Ruth Wilson.
