Na otok sredi Indijskega oceana jo je pripeljala ljubezen, saj njen soprog, sicer iz Bordeauxa, že dvajset let živi na otoku. »Ljubezen je pač nepredvidljiva,« se je zasmejala. Ko je prišla na otok, niti ni znala francosko. Še več, celo v Franciji je bila le na turističnih potovanjih. Preden se je preselila, je vedela, kjer približno leži Reunion – med Madagaskarjem in Mauritiusom – da je otok vulkanskega izvora in da je francosko čezmorsko ozemlje. Vse drugo je začela odkrivati šele, ko se je preselila. »Otok je izredno lep. Škoda je, da je v senci Madagaskarja in Mavricija. Obiskujejo ga predvsem Francozi, sem in tja Belgijci in Nemci, sicer pa skoraj ni evropejskih obiskovalcev. V primerjavi s sosednjima otokoma je manj divji, kar zadeva življenje, saj ima veliko evropskega, po drugi strani pa se divjost skriva v naravi v notranjosti otoka,« je opisala svoj novi dom. To, kar otok dela evropejski, je seveda francoski sistem. Ne le da imajo evro, tudi zdravstveni in šolski sistem sta enaka kot v Franciji. »Tudi trgovine so popolnoma evropske, kot pač povsod v Franciji. Kar pa pomeni, da na otok vse pripeljejo in je vse dražje kot na celini,« je dejala in dodala, da se v ozadju seveda skriva kreolski duh, ta živobarvna mešanica kultur.
Kreolci in zoreillesi
Kreol je tisti, katerega predniki so dve ali tri generacije rojeni na otoku. »Prebivalstvo na otoku se je od sedemdesetih let več kot podvojilo, tako da je zdaj več priseljencev kot domačinov,« ugotavlja Slovenka na Reunionu in doda, da priseljence iz Francije imenujejo zoreilles, kar izhaja iz kreolske besede za velika ušesa. »Domačini priseljencev iz Francije ne gledajo z naklonjenostjo, saj menijo, da jim odžirajo delo,« je opazila. Reuniončani hodijo v Francijo večinoma na študij, saj na otoku, kljub temu da imajo univerze, ni mogoče končati študija. »Veliko ljudi mi je dejalo, da je šolski sistem na otoku precej slabši kot na celini. Morebiti tudi zato, ker se šole neformalno delijo na šole za domačine in priseljence,« je ugotovila Saša, ki je v Sloveniji poučevala na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo.
Kreolska kultura je zaradi mnogih vplivov pisana in glasna. Saša z občudovanjem opisuje starejše kreolke, ki se ponosno oblečejo v pisana oblačila. Ali pa mladino, ki z odprtimi okni avtomobila glasno posluša glasbo. Kot pravi, se vsa kreolska kultura dogaja zunaj, pa naj bo to ples ali slikarstvo. Posebna je tudi kreolska kulinarika, ki je prežeta z vplivi vseh kultur, ki so prihajale na otok, od afriške, malgaške, kitajske, indijske in seveda evropske: »Ta mešanica je na otok prinesla pestrost vsega in to daje otoku čar.« Tipična kreolska hrana je krepka, zelo mesena in začinjena, najpogosteje so na krožniku klobase, meso, leča in riž.
A to, kar Sašo zelo navdušuje, je dostopnost svežega sadja in zelenjave: »Na voljo so papaje, mango, liči, avokado, pasijonke, banane, vse tropsko sadje, ki si ga lahko zamislite in ga lahko kupite na lokalnih tržnicah.« Otok je vedno slovel tudi po pridelavi vanilje, a kot je dejala Saša, lokalne vanilje prebivalci ne cenijo, čeprav so na jugu otoka še vedno plantaže in vanilja raste celo v naravi. »Žalostno je, da ne cenijo ničesar lokalnega, čeprav bi lahko bili ponosni tako na vaniljo kot na sladkorni trst in kavo ter beli čaj. Zelo težko je dobiti lokalni čaj, večinoma ga prodajajo le turistom. Domačini veliko bolj cenijo stvari, ki pridejo iz Francije,« je ugotovila.
Neke vrste razdvojenost se kaže tudi v veliki razliki med mestnimi predeli ob obali in notranjostjo otoka. Urbana središča so razvita. V zadnjih letih otok slovi po neverjetnem avtocestnem projektu. »V zadnjih desetih letih se je infrastruktura izjemno spremenila. Prej niti ni bilo dobre povezave med severom in jugom otoka. Zdaj je hitra cesta, a je problem v tem, da poteka pod visokimi klifi. V poletnem času od decembra do februarja so močni cikloni in zaradi obilnega deževja s klifov pada kamenje, tako da je cesta pogosto zaprta. Nova cesta bo speljana po viaduktih na morju, stran od klifov,« je razložila. Cesta še ni zgrajena, velja pa za najdražjo cesto v Franciji, saj bo dobrih 12 kilometrov stalo 1,6 milijarde evrov.
Prepovedano plavanje
Otok ima dva obraza, tudi kar zadeva pokrajino: nižino obalnega pasu in gorato notranjost otoka. Saša živi na zahodni strani otoka, v kraju Saint-Gilles, 60 kilometrov od glavnega mesta Saint-Denis. Čeprav je otok sredi Indijskega ocena, ne slovi po plažah. Prav nasprotno, od leta 2011 je zaradi napadov morskih psov celo prepovedano plavanje v morju, z izjemo kopanja v lagunah za koralnimi grebeni. Pri turizmu Reunion stavi na šport. »Otok živi s športom. Najbolj slavna prireditev je tek po diagonali otoka, v kateri morajo udeleženci preteči tudi skupno 11.000 metov višinske razlike,« je opisala športno naravo otoka. V notranjosti otoka je namreč divja in neokrnjena narava. Na otoku je eden najbolj aktivnih vulkanov na svetu Piton de la Fournaise, ob njem fascinantno lepa planota. Ob mestu Saint-Rose je mogoče videti različne plasti lave, kakor so pač pritekle do mesta, pod lavo pa so predori, ki jih je mogoče obiskati. Mimogrede: uradno je ta kraj najbolj vzhodna točka evropske skupnosti. Poleg vulkana je na otoku še osem vrhov, visokih več kot 2500 metrov, najvišji vrh pa je celo višji kot Triglav – Piton des Neiges meri 3069 metrov in na vrhu je lahko tudi nekaj centimetrov snega. »Ko sem šla na vrh, je bilo spodaj več kot trideset stopinj, na vrhu pa je bilo pod nič stopinj Celzija. Tako da so ekstremi zelo veliki,« je razložila Saša Šušteršič Soustrade. Notranjost otoka je namreč raj za pohodnike. Štirideset odstotkov otoka je zaščitenega kot naravni park, ki je vpisan tudi na Unescov seznam naravne dediščine. Tam akademska slikarka Saša občuduje tisoče odtenkov zelene, ki jih lahko opazi v deževnem gozdu. »Poleg tega pa še neverjetne odtenke modre in zelene, ki jih ima ocean, ki ga vidim iz hiše. Nadvse zanimiva je hkratna umirjenost in dramatičnost morja,« prida. Prav te barve zdaj prevladujejo v njenih slikah. Saša na otoku vodi zasebne tečaje risanja: »Zelo simpatične učenke imam, večinoma so upokojenke.« Poleg slikarstva in risanja, ki ju ne bo opustila, se je namenila urediti manjši penzion, saj si želi, da bi tudi Slovenci spoznali ta čudoviti otok.
