Ni mi jasno, kako lahko odrasel človek kar preklopi z lastnega življenja na življenje lika. To zares občudujem, ker tem ljudem nekako verjamem. Če recimo v filmu vidim igralko, ki igra Lepo Vido, bom tudi, ko jo srečam na ulici, v njej videl Lepo Vido. Hotel sem videti, kam igralca pripelje pretirano poistovetenje z likom, ki je deloma posledica poklicne deformacije, še bolj pa okoliščin, v katerih se vsaka posamezna zgodba dogaja.
Povejte mi kaj več o teh okoliščinah. Zgodbe se dogajajo v treh prestolnicah bivše Jugoslavije, v Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu, kar najbrž ni naključje.Svojim junakom sem dal igrati like, ki jih nihče od njih v resničnem življenju ne bi prostovoljno izbral, izhajajo pa iz njihovih konkretnih družbenih okoliščin. V bosanski zgodbi junakinja igra tatico, ker je tam ogromno mladostniške delinkvence. Mladim je generacija njihovih staršev zapustila nefunkcionalno državo, v kateri nimajo nobene prihodnosti. Nekam morajo usmeriti energijo, in ker nimajo priložnosti, da bi se izpostavili z nečim dobrim, se pač izpostavijo z nečim slabim.
Pa ljubljanska in zagrebška zgodba?Ljubljanski lik igra brezdomca, ker je v Sloveniji veliko revščine in brezdomcev, ljudi, ki jim tranzicija ni ponudila mirnega prehoda v nove vrednote in niso zmogli preživeti v sistemu vulgarnega kapitalizma in potrošniške družbe. Tudi o tem sem hotel spregovoriti. Na Hrvaškem pa sem opazil, da imajo na televiziji veliko preveč žajfnic, zato sem dal liku vlogo obsedenega ljubimca. Občutek imam, da je to žajfništvo metafora za neke širše družbene probleme, da gre za navidezno olepševanje dejstev, za hipokrizijo. Vse to so seveda moje zelo subjektivne impresije o teh treh državah.
Prizore z brezdomci ste snemali na realnih lokacijah, med pravimi brezdomci. Ste morda razmišljali o tem, da je tu snov za kak dokumentarec?Nekaj časa sem res razmišljal o tem, potem pa sem ugotovil, da nisem pravi človek za to, ker sem jim najbrž preblizu. (Pokaže na luknjo v svojih čevljih.) V mnogih stvareh se z njimi strinjam, privlačita me anarhija in zanikanje meščanskih vrednot. Moja perspektiva ne bi bila zanimiva. Mislim, da bi se moral tega lotiti kak pravi meščanski režiser, ki bi bil ob tem prisiljen »razdelati« tudi sebe.
Pa ste prišli do kakšnega novega spoznanja o brezdomcih?Ugotovil sem, da morajo ti ponižani in razžaljeni ljudje, da bi se prebili skozi dan in življenje, upravičiti svojo pozicijo z negiranjem vrednot, ki so v navadni meščanski družbi edine možne. V filmu imate lik brezdomca, ki zbira stare časopise. Če jih bere, mora imeti sam pred sabo argument, zakaj to počne. Novincu mora na neki način povedati, da so stare novice boljše od dnevnih, in reče, da tudi Tutankamonove piramide nihče ni pogledal, ko so jo gradili, zdaj jo pa hočejo videti vsi. Tako išče kvaliteto v nečem, kar je v celotni družbi označeno kot odsotnost kvalitete.
Poleg brezdomcev je v filmu opaziti tudi nekaj drugih znanih obrazov, recimo Pjera Žalico v vlogi bosanskega režiserja ali pa Nino Vodopivec, nekdanjo pevko Tabujev, v vlogi brezdomke. Za film o profesionalnih igralcih je v njem presenetljivo veliko naturščikov...Vedno mi je izziv, če poskusim v nekem prizoru pripeljati na enako frekvenco poklicnega igralca in naturščika, da se med njima nekaj zgodi. Če mi to uspe in če poklicni igralec prepozna ekspresivnost naturščika, ki je vedno na nižji oktavi, lahko navadnost naturščika vpliva na poklicnega igralca, da tudi on postane bolj navaden in prepričljiv. Je pa redko, da naturščika zasedeš v vlogi, ki je ne pozna iz realnega življenja, kot je bilo pri Nini. Ponavadi gledaš, da je nekdo s svojim habitusom čim bliže temu, kar potrebuješ v filmu. Vid Hajnšek, ki igra mladega režiserja, je na primer res mladi režiser, brezdomci igrajo sami sebe, Pjer Žalica je tam, ker je pogosto član sprejemnih komisij na akademiji...
Ko že ravno govoriva o režiserjih – kaj pa film pove o tem poklicu?Vsi režiserji v filmu imajo težavo. Ste morda opazili kakšno njihovo skupno lastnost?
Vsi imajo velik ego?Točno tako. Režiserji se nosimo, kot da smo najpametnejši in nam mora ekipa zato slediti, pa ni vedno tako. V tem primeru so igralci denimo veliko prispevali h končni podobi filma. Nekateri najboljši prizori so posneti iz spopada med igralcem in menoj. Včasih se z igralci nisem strinjal, drugič so me premagali, vse skupaj pa je izplen nenehne debate, sodelovanja in izmenjevanja.
Režiserje sem hotel prikazati kot malo patetične v njihovem prepričanju, da vse vedo. V sarajevski zgodbi igralka ponuja rešitve, ki so mogoče bolj prepričljive od režiserjeve ideje o tatici, a jih on a priori ne sprejme. V slovenski zgodbi imamo zagnanega mladega režiserja, ki ne opazi, da je to, kar se dogaja z njegovim igralcem, mogoče bolj zanimivo od filma, ki ga z njim načrtuje sam. Pred sabo ima človeka, ki postaja brezdomec v resničnem življenju, in če bi ga v tistem trenutku začel snemati, bi verjetno posnel boljši film od tistega, ki ga namerava – kajti režiserji pogosto ne prepoznamo, kaj je za film najboljše. V hrvaški zgodbi je režiserka oportunistka, služi denar s komercialnimi projekti in se sploh ne sprašuje, ali verjame v to, kar dela. Poklic režiserja se na splošno idealizira, še posebej s strani režiserjev, pa sem vsaj s svoje strani hotel povedati, da to ni nekaj, kar bi bilo treba mistificirati.
