»Kmalu nasvidenje doma, mladi mož,« so bile Omanove besede ob slovesu in krepkem stisku roke, ko sem se v razposajeni družbi emigrantov vseh starostnih kategorij kasneje preselil na praznovanje v Slovensko društvo avstralskih izseljencev. Kamor pa dušni pastir, darovalec svete maše in častni konzul preroških besed nista prišla… Teh nekaj politikantskih fraz in oguljenih vljudnosti sem se kasneje doma, po trimesečnem potepu po deželi tam spodaj, spomnil večkrat. In še danes se mi nehote zatikajo v drobovju.
Preostalo je zgodovina, ki se je 4. februarja 2019 Jožef Praprotnik z Jesenic, avtor mnenja z naslovom Blejska sramota, zaveda veliko bolje kot Janez Turk z Doba v svojem pisanju Samovšečni Bled (Dnevnik, Mnenja, 27. 12. 2017) in čigar odziv na povabilo na dobro kavo in slastno rezino (Kremšnitar – oko podobe, Dnevnik, Mnenja, 29. 12. 2017) še čakam, saj je prijazen apel dolgoletnega turističnega delavca povsem prezrl in se v svojem odgovoru (Samovšečni Bled, 2, Dnevnik, Mnenja, 9. 1. 2018) poleg ustavnih floskul skliceval na sedemdesetletno seznanjenost z blejsko preteklostjo in njegovimi lepotami. Mimogrede, sem slednjemu dolžan povabilo in vnovično branje omenjene pošte ponoviti?
Gospod Jožef namreč v nasprotju z gospodom Janezom zapiše, da za razpadajoči ostanek Riklijeve vile na obrežju podobe raja niso pravi krivci njegov lastnik in njegovi potomci, temveč prejkone tisti, ki so z našo pomočjo ob izvolitvi prisegli, da bodo ravnali po svoji vesti za blaginjo obljubljenega »kraljestva«. Praprotnik gre v svojem brezkompromisnem razpredanju še dlje, v sam vrh nedotakljivih izbrancev, vse do takratnih ministrov, premierja in predsednika države. Seveda, zgodba o tej sramoti ima že dolgo brado in svoje korenine nedvomno v času nastajanja nove demokratične skupnosti. Torej se v tej strukturi ljudje še vedno spominjamo in opominjamo na tiste dni, ki lastnika podrtije povezujejo z nečednimi posli orožarskih afer. Odgovor na vprašanje, kdo bi moral – če povzamem Jožefovo večanje sramote na obrežju jezera – dobiti več pooblastil in vsak drugi teden sitnariti in trkati na vrati sedanje garniture, je po mojem mnenju na dlani. Si ga upamo izgovoriti ob pravem času na pravem mestu dovolj glasno? Smo volilci, davkoplačevalci, državljani in ne nazadnje sprehajalci sploh temu namenjeni? Sam bi članek namesto blejska poimenoval osamosvojitvena sramota.
Povest o blejski jari kači, ki je bila leta 1992 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, se vleče že šestindvajset let in ima kopico zavajajočih podnaslovov in fusnot. Naj naštejem le nekatere, a le za tiste z dobrim spominom in želodcem: Poslednja šansa, Tihotapljenje orožja, Kompas, Sedemsto tisoč takratnih nemških mark, Grimški odrešenik, Blejski graščak, Deložacija, Gotovina-zlate palice-diamanti, Pranje denarja in Mednarodne tiralice. Spisek prilik končujem s Ponosom slovenskega podzemlja. Malone vse so za tiste, ki ne znajo brati med vrsticami, le kanonfuter.
Vprašanje, ki ga zastavljam vpletenim in odgovornim, se glasi: je bil »Omanov projekt« s strani zavoda za varstvo kulturne dediščine »zavarovan« leto prezgodaj?
Sergej Učakar, Bled
