»Ne boj se za pomoč, mi bdimo dan in noč,« je zapisano na sliki nočnega čuvaja, ki pozdravi obiskovalce ob vstopu v gasilski muzej v Metliki. Avtor slike je Edo Deržaj, verz pa je povzet s prapora kamniških gasilcev in ga je zanje zapisal Oton Župančič, ko je služboval v njihovem kraju. Nočni čuvaj, nekakšen predhodnik današnjega alarmiranja, je zaščitni znak metliškega muzeja, ustanovljenega leta 1969, ob stoletnici slovenskega gasilstva, od leta 2003 pa nosi ime po dolgoletnem predsedniku gasilske zveze in pobudniku ustanovitve muzeja Branku Božiču.
Da so muzej odprli prav v Metliki, ni naključje. V prvi polovici 19. stoletja, ko so v Metliki že dobili tudi prvo brizgalno, so zaradi pogostih požarov začeli razmišljati o bolj organizirani obliki gašenja požarov. Pred natanko 150 leti je tako metliški graščak Josip Savinšek na svojem vrtu pred gradom zbral 27 »polnoletnih fantov krepkega zdravja« in ustanovil prvo požarno brambo na Slovenskem.
Postava zavoljo ogna v mejstih inu tergih
Zgodovina gasilstva sicer sega daleč v preteklost, pripoveduje Petra Planinc, kustosinja gasilskega muzeja. Prvo odredbo o gašenju požara so našli v Egiptu, zapisano na papirusu, prvo gasilsko črpalko pa pripisujejo grškemu izumitelju Ktesibilisu iz Aleksandrije pred 2200 leti. Organizirano gašenje požarov so poznali že stari Rimljani, a je s propadom rimskega cesarstva za nekaj časa utonilo v pozabo, kot tudi gasilske brizgalne, ki so jih nato v 14. in 15. stoletju izumljali »na novo«, pripoveduje Planinčeva. V srednjem veku so se ljudje morali držati pravil, ki so jih urejali državni požarni redi. Na Dunaju so konec 13. stoletja po velikem požaru, ki je opustošil mesto, uvedli prvi požarni red Rudolfa Habsburškega.
»Postava zavoljo ogna v mejstih inu tergih na Krajnskem« iz leta 1795 pa je najstarejši dokument, ki ga hranijo v metliškem muzeju, in je napisan tako v nemškem jeziku kot tedanji stari slovenščini. Zapisan je v »šterih postavkah: prvič, kako je treba varovati, da ogen vun ne pride. Drugič, kako se zna, ako je ogen vendar vun prišel, hitro zvedet. Tretjič, kako se ima hitro pogasiti, inu četrtič, kako se škoda odvrniti more, ktera se zna zgoditi, kadar je ogen ves pogašen.« Požarnih redov so se morali ljudje striktno držati. Ni se smelo kuriti na odprtem, v kuhinji so morala biti tla iz negorljivih materialov, na podstrešju je vedno morala biti velika posoda z vodo. Obrtniki, ki so imeli pri delu opraviti z ognjem, so lahko imeli delavnice le zunaj mestnega obzidja. Ponoči je po vaseh delal obhode nočni čuvaj, vsako polno uro se je oglasil.
»Tako so se ljudje počutili bolj varne. A je seveda kljub temu prihajalo do velikih požarnih katastrof, ki so terjale cela mesta, kajti ljudje so bili tedaj na gasilskem področju bolj ali manj goloroki in brez neke sistematično pripravljene združbe.« Nato so vendarle začeli razmišljati o organizirani združbi, pripoveduje Planinčeva, in po zgledu avstrijskih dežel, kjer je bilo gasilstvo že v razcvetu, ustanavljati požarne brambe, ki so nadomestile nočne čuvaje. V Metliko se je miselnost o prostovoljnem gasilstvu razširila iz sosednje Hrvaške, kjer so v Varaždinu prvo društvo ustanovili leta 1864, pet let pred metliškim.
Ogenj dokončno pogasili z vinom
Čeprav je bila tehnika že dokaj razvita, so se ljudje z ognjem še vedno spopadali tudi z vedri vode. Leta 1890, ko je v Metliki že delovalo gasilsko društvo, je zagorelo pri nekem posestniku v bližnji Radovici, kjer pa je med gašenjem zmanjkalo vode. K sreči je bil gospodar vinogradnik in je imel v kleti še kar nekaj žlahtne kapljice. Tako so ogenj dokončno pogasili z vinom.
V času prve svetovne vojne je na Slovenskem delovalo že več kot 380 gasilskih društev, kar kaže, da je bilo gasilstvo že od nekdaj zaupanja vredna in čislana dejavnost. Ker je primanjkovalo moških, so v gasilske vrste začeli sprejemati tudi ženske, sploh po drugi svetovni vojni, ko so začeli sistematično skrbeti tudi za izobraževanje gasilcev in za podmladek.
Danes je v gasilske vrste vključenih okoli 162.000 gasilcev. V jubilejnem letu se bodo zvrstili številni dogodki, osrednji bo v začetku septembra v Metliki, ko bodo častitljivih 150 let najprej obeležili metliški gasilci, nato pa s slovesno akademijo ob svoji 70-letnici še gasilska zveza. Napovedujejo tudi vseslovensko zborovanje z mimohodom gasilcev z vseh koncev Slovenije in pripadnikov drugih enot s področja zaščite in reševanja.
