Seveda verjamem poročilom, kako ljudje bežijo iz nje; poročevalcem sploh ni treba pretiravati, ker je resnica dovolj huda. Obenem se ne morem sprenevedati, da ne vem, da znajo močni vsakogar spraviti na kolena, če jim je v napoto. Nočem pametovati o Južni Ameriki, nekaj malega pa le vemo tudi o Venezueli in o Čilu in Argentini, Nikaragvi, Gvatemali, Peruju, Boliviji in drugih tamkajšnjih državah, o katerih je John Perkins napisal pretresljivo knjigo Izpovedi ekonomskega morilca – kako je na ukaz svoje države kot zaupni državni specialec posebne vrste spravljal izbrane države z navidezno radodarnimi posojili v neobvladljive ekonomske težave, iz katerih se niso mogle nikoli več izviti.
Je pa Venezuela nedvomno svojevrstna senzacija, saj na svetu ni izvoznice nafte, ki ne bi mogla zagotoviti svojim državljanom niti kruha niti najnujnejših zdravil… Koliko je k temu kaosu prispevala tudi sama, si ni težko zamisliti ob rohnenju in mahanju njenega sedanjega zakonito izvoljenega predsednika s TV-zaslonov. Že res, tudi to je treba povedati, da imajo še kje drugod predsednika, ki se kaže svetu s TV-zaslonov s svojimi grimasami, ki ne morejo biti ravno v ponos volilcem, ki so si ga izvolili.
Če so to le lepotne motnje, pa se ne da prezreti, da so prav v Južni Ameriki zelo nasilno odstranili že celo vrsto neprimerno prikupnejših predsednikov držav. Predsednik Allende v Čilu ni bil neizobražen rogovilež, saj je bil po izobrazbi zdravnik in so ga izvolili po vseh določilih demokracije, a so ga vseeno odstranili zelo nedemokratično, če se temu, da so ga kar ubili, še lahko reče odstranili, državo pa so prepustili pobesnelim generalom in policiji. Jaimeju Roldosu in Omarju Torrijosu, predsednikoma Ekvadorja in Paname, se je po neumnem pokvarilo letalo, da sta kot po nesreči v pravem trenutku strmoglavila v nedostopno gorovje, panamski Norriega se je sam zaplezal v kartelske posle z mamili in zakonito pristal v zaporu, skratka povsod, do koder je segla dolga roka vsemogočne obveščevalne službe, ki je delila demokracijo z nastavljanjem in odstavljanjem vlad. Nič se ni moglo zgoditi niti slučajno brez te nesebične pomoči velikega brata, se je pa scenarij prilagajal lokalnim potrebam ali zahtevam; če ni bilo naroda, vojske ali sloja, kot na primer v Čilu, pa so bili pri roki tovornjakarji, ki so kot organizirana dejavnost ustavili redno oskrbo državljanov, da so se ljudje bolj upravičeno jezili na nesposobno oblast.
Čeprav je v bistvu popolnoma vseeno, na koga se jezijo. Pomembno je, da postanejo nezadovoljni, v tem je srž ustvarjanja novega reda, novih razmer, prave demokracije z drugačnim razporejanjem bogastva – kar je edini cilj in najgloblji smisel ene same, dolgoročno zasnovane in vodene strategije. Strategije denarnega in političnega imperija za obvladovanja denarne, gospodarske in politične realnosti. Realnosti, ki edina je.
Kdo ima ta hip najbolj prav in zakaj mora zaradi lepšega žugati tudi Evropa, je ta hip najmanj pomembno. Trenutno je ljudski srd potreben v Venezueli. Pač Venezuela v opomin. A bi bil morda tudi pri nas še kdo rad brez kruha in brez najnujnejših zdravil? Samo izvolite. Povejte na glas, če si upate. Da si bomo zapomnili.
Milan Maver, Ljubljana
