Nemški javni pokojninski sistem je naslednik prvega splošnega pokojninskega sistema na svetu, ki ga je zasnoval nemški kancler Otto von Bismarck daljnega leta 1889, in še danes večina javnih pokojninskih sistemov temelji na tej zasnovi. Bistvo sistema predstavlja tako imenovani sistem sprotnega prispevnega kritja »pay as you go«, pri katerem trenutni zaposleni plačujejo mesečno od svoje plače prispevke, iz teh pa isti mesec dobijo upokojenci izplačane pokojnine. Sistem temelji na medgeneracijski pogodbi, po kateri tudi zdajšnji zaposleni pričakujejo, da bodo v prihodnje, na primer čez 40 let, takratni zaposleni, enako kot oni zdaj, plačevali mesečne prispevke v pokojninski sistem, iz katerih bodo potem oni prejemali pokojnine. Na tem temelji tudi slovenski prvi pokojninski steber.
Javni pokojninski sistemi pod pritiski demografije
Težava javnih pokojninskih sistemov, ki so zasnovani na principu »pay as you go«, je, da so nastali v časih, ko je bilo veliko več zaposlenih kot upokojencev, in še ti upokojenci niso živeli posebej dolgo. Danes se razmerje obrača, zaradi napredka medicine je vedno več upokojencev, ki živijo vedno dlje, zaposlenih, ki financirajo sistem, pa je vse manj. Zgovoren je podatek za Slovenijo, kjer sta bila ob osamosvojitvi skoraj dva zaposlena na enega upokojenca, danes je le še 1,46 zaposlenega na enega upokojenca. Po zadnjih projekcijah Umarja bo že leta 2036 le še en zaposlen na enega upokojenca. To povzroča vedno večje pritiske na pokojninsko blagajno, ki že danes, tudi v Sloveniji, ne pokriva tekočih izplačil za pokojnine s prispevki od zaposlenih, ampak mora država iz proračuna vsako leto dodati več kot milijardo evrov.
Nemci in Slovenci se lahko primerjamo
Prvi pokojninski steber v Nemčiji še vedno temelji na Bismarckovi zasnovi in se financira iz prispevkov delodajalcev in zaposlenih. Skupna višina prispevkov znaša 18,6 odstotka bruto plače zaposlenega, pol jih plača zaposleni in pol delodajalec. Višina prispevkov je skupaj nižja kot v Sloveniji, kjer znašajo skupni prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 24,35 odstotka bruto plače, od tega plačajo zaposleni 15,50 odstotka in delodajalci 8,85 odstotka. Nemci imajo še eno pomembno razliko glede višine prispevkov za pokojninsko zavarovanje, namreč na prispevke imajo še tako imenovano kapico, to je zgornja omejitev, in zaposleni z mesečno bruto plačo nad 5800 oziroma 6500 evrov na plačo nad to višino ne plačajo več prispevkov za pokojninsko zavarovanje. V Sloveniji ni nobene omejitve na prispevke in vsi plačajo enako ne glede na višino plače. Omejitev plačila prispevkov v Nemčiji izhaja iz dejstva, da je pri njih omejena višina maksimalne pokojnine tako kot v Sloveniji, kjer znaša maksimalna javna pokojnina manj kot 2000 evrov, ne glede na to, koliko prispevkov vplačamo med delovno dobo.
Kljub nižjim prispevkom za pokojninsko zavarovanje v Nemčiji kot v Sloveniji pa nemško državo pokojnine stanejo manj kot v Sloveniji. Namreč, v Nemčiji predstavljajo javni izdatki za pokojnine 10 odstotkov BDP, v Sloveniji že danes 12 odstotkov našega BDP. Po projekcijah Eurostata bodo v prihodnje izdatki za javne pokojnine narasli zaradi staranja prebivalstva. V Nemčiji bodo do leta 2050 narasli na 12 odstotkov BDP, toliko znašajo v Sloveniji danes, v Sloveniji pa bodo narasli na 16 odstotkov BDP, kar je eno največjih povišanj v vsej EU.
Javne pokojnine v Nemčiji znašajo le polovico plače
Višine javnih pokojnin v Nemčiji so nižje, kot si mnogi predstavljajo, in po zadnjih podatkih OECD prejema zaposleni s povprečnimi prihodki javno pokojnino le v višini 51 odstotkov svoje neto plače pred upokojitvijo. To je pod povprečjem OECD in tudi pod slovenskim povprečjem, kjer je bila v lanskem letu povprečna starostna pokojnina 59 odstotkov povprečne neto plače.
V prihodnje bodo imeli Nemci še nižje javne pokojnine in v predhodnem koalicijskem dogovoru se je koalicija s socialnimi partnerji zavezala, da pokojnine do leta 2025 ne bodo padle pod 48 odstotkov plače zaposlenih. V zameno za to jamstvo so, kot omenjeno, pohiteli z dvigom upokojitvene starosti na 67 let. Koalicija je z zadnjimi ukrepi dodatno razbremenila zaposlene z nižjimi prihodki. Ti lahko plačujejo nižje prispevke za pokojninsko zavarovanje in s tem se jim je razbremenila plača.
Dostojno življenje v pokoju zagotavljajo zasebne pokojnine
Tako kot večina zahodnih držav je tudi Nemčija pretekla desetletja prvi javni pokojninski steber nadgradila s še dvema zasebnima stebroma, ki predstavljata pri njih drugi in tretji steber.
Največji je drugi pokojninski steber, ki ga predstavljajo pokojninski načrti večjih delodajalcev, imenovan bAV betriebliche Altersvorsorge, v katerega je vključenih več kot 18 milijonov zaposlenih. Znotraj drugega pokojninskega stebra zakonodaja dopušča več možnosti, predvsem večji industrijski koncerni tipa Volkswagen imajo svoje pokojninske načrte za vse zaposlene, manjši delodajalci pa imajo zaposlene vključene v Pensionskasse, ki upravljajo pokojninske načrte za več delodajalcev, podobno kot kolektivni pokojninski načrti v Sloveniji. Tudi v Nemčiji država spodbuja delodajalce s posebnimi davčnimi olajšavami za financiranje pokojninskih načrtov
Poleg kolektivnih pokojninskih načrtov imajo Nemci možnost še samostojno varčevati za dodatno pokojnino v okviru tako imenovanih pokojninskih načrtov Riester, ki jih država spodbuja s posebno davčno olajšavo, podobno kot za individualno dodatno pokojninsko zavarovanje v Sloveniji. V prvih desetih letih se je v načrte Riester vključilo več kot 15 milijonov Nemcev, v zadnjih letih pa se je rast ustavila in večina jih danes dodatno varčuje prek kolektivnih pokojninskih načrtov delodajalcev.
Dodatne pokojnine so odvisne od posameznih pokojninskih načrtov
Povprečni zaposleni v Nemčiji dobi poleg javne pokojnine še dodatno pokojnino v višini 15 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo. Tako dobi povprečni zaposleni ob upokojitvi javno pokojnino v višini 50 odstotkov plače in še dodatno pokojnino v višini 15 odstotkov plače, kar predstavlja skupno prihodke v višini 65 odstotkov plače pred upokojitvijo. Višine dodatnih pokojnin so zelo odvisne od posameznih pokojninskih načrtov delodajalcev in njihovih vplačil. Za primerjavo, v Sloveniji lahko moški računa po 40 letih delovne dobe in 60 oziroma 65 letih starosti na starostno pokojnino v višini 57,25 odstotka svoje povprečne plače v najboljših zaporednih 24 letih. Iz naslova dodatnih pokojninskih rent pa v Sloveniji dodatne pokojnine še niso tako visoke kot v Nemčiji, saj pri nas obstaja drugi pokojninski steber, ki ga predstavlja dodatno pokojninsko zavarovanje, šele od leta 2001, zato privarčevana sredstva še niso tako visoka kot v državah z daljšo tradicijo. Kljub temu tudi pri nas nekateri zaposleni ob upokojitvi že prejemajo dodatne pokojnine, teh je po zadnjih podatkih že približno 25.000.
Karmen Dietner, predsednica uprave Pokojninske družbe A, kjer varčuje za dodatno pokojnino že več kot 50.000 zaposlenih, navaja, da tudi v Sloveniji tisti upokojenci, ki so od leta 2001 do danes varčevali v okviru maksimalne davčne olajšave, to je 5,84 odstotka bruto plače, že prejemajo dodatno pokojnino v višini približno 200 evrov mesečno do konca življenja. Seveda se renta za vsakega posameznika izračuna individualno, saj na njeno višino poleg višine privarčevanih sredstev vpliva še starost posameznika.
»Rente bodo v prihodnje zaradi daljšega obdobja varčevanja še višje in dolgoročno bodo lahko tudi pri nas, tako kot je že danes nekje v tujini, dodatne pokojnine celo višje kot javne oziroma bodo imele vedno pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju dostojnega življenja upokojencev, ki si ga po koncu aktivne kariere zagotovo zaslužijo vsi,« opozarja Dietnerjeva.ap
