Avtorica se v svojem prispevku zavzema za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. S človeškimi in pravnimi argumenti ter stališči utemeljuje svoje razloge. Zaradi neozdravljive bolezni sta njena človeška stiska in odločitev o dostojni sistemsko urejeni pravici do smrti absolutno vredni ne le razmisleka, temveč tudi rešitve. Poleg, žal, preminulega akademika dr. Janka Pleterskega je ta poziv eden redkih klicev na pomoč, ki bi moral doživeti javno obravnavo in odgovor naslovnikov.

Ne samo nekateri neozdravljivo bolni, temveč tudi že vsakdo od nas, ki se dnevno vozi in lahko doživi nesrečo, se lahko znajde v situaciji, v kateri so razmišljanja istovetna razmišljanju spoštovane avtorice navedenega članka.

Kljub neprepričljivim protiargumentom različnih eminentnih oseb in tudi odločevalcev ter oblastnikov je vredno prisluhniti tudi tistim, na katere se življenjske odločitve nanašajo. To pa niso samo strokovnjaki z različnih pravnih, medicinskih in drugih področij, temveč, kot rečeno, tudi mi, navadni državljani, ki se lahko znajdemo v stiskah.

Če ima naša država lahko zakonsko in sistemsko urejeno (kakorkoli že je) področje denimo obrambe, kjer so rešitve od pooblastil za uporabo orožja za odvzem življenja do ureditev, na primer, Kodeksa vojaške etike Slovenske vojske, bi lahko in morali tudi sistemsko razmisliti o vsebinah, ki so zajete v zgoraj navedenem članku. Vsekakor pa ne tako redke situacije, v katerih se znajdejo tako zdravniki kot tudi drugi posamezniki, zahtevajo resen, javen, strokoven, umirjen in tudi sistemsko oziroma zakonsko urejen razmislek ter seveda rešitev, ki bo zadovoljila večino državljanov. Nekatera preživela stališča in mnenja pač niso več primerna v sodobnem svetu. Tudi glede evtanazije ne.

Skratka, v celoti se pridružujem stališčem spoštovane učiteljice in ravnateljice gospe Alenke Čurin Janžekovič in tudi sam pričakujem kaj več od kakšnega suhoparnega odgovora bodisi kakšnega zdravnika bodisi pravnika. Preveč je dejanskih človeških stisk, da bi lahko bili tiho. Pa ne samo govorjenje, tudi učinkovite rešitve zahtevamo v urejeni družbi. Dobro pa se ve, kdo je za to pristojen. Ne samo naslovniki.

MILOŠ ŠONC, Grosuplje