Kljub temu, da so pomisleki arhitektov in urbanistov spremljali projekt BŠP od samega začetka, želimo s tem pismom seznaniti širšo javnost z dejstvi, ki so v nasprotju s trditvami podpornikov nameravane gradnje. V okviru prenove Plečnikovega stadiona je v igri izvedba komercialnega megakompleksa BŠP, ki na lokaciji Plečnikovega stadiona predvideva izgradnjo 72 metrov visoke stolpnice na zahodnem robu kompleksa in treh poslovnih objektov na Fondovih vrtovih severno od obzidja stadiona. Na ožjem območju Plečnikovega stadiona so načrtovane podkletitev, izgradnja novih tribun, nadgrajenih z dvoetažnimi VIP-ložami, za skupno 8400 gledalcev, in izvedba pomične strehe 18 metrov nad terenom. Na celotnem območju BŠP je predvidena izvedba petih kletnih etaž, ki sežejo v globino 20 metrov. Projekt BŠP predvideva izgradnjo kar 219.600 kvadratnih metrov [1] bruto površin za najrazličnejše vsebine; zgolj v ilustracijo: celotna trgovska dejavnost ljubljanskega BTC CITY znaša 169.730 kvadratnih metrov [2]! V okviru celotne investicije BŠP zajema obnova Plečnikovega stadiona le 5 odstotkov.
Zaradi predvidenega vsebinsko in prostorsko pretiranega programa ter posledično izredno zahtevnih gradbenih posegov so dvom o strokovno neoporečni obnovi Plečnikove arhitekture izrazili vsi najvidnejši poznavalci Plečnikovega dela. Plečnikova dela v Ljubljani, med njimi tudi Stadion za Bežigradom, so bila na nacionalni ravni prepoznana za spomenike državnega pomena. Leta 2009 sprejet odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (v nadaljevanju odlok) je spomeniško-varstveni status Plečnikovega stadiona dvignil iz kulturne dediščine v spomenik najvišje kategorije, kar pomeni najvišjo raven varstvenega režima.
Opus Plečnikovih del sodi tudi pod mednarodno zaščito varovanja kulturne dediščine, ki so jo postavile svetovne organizacije, kot so UNESCO [3] (Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo), ICOMOS (Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja) in COE (Svet Evrope). Te so sprejele mnogo dokumentov, ki zagotavljajo kakovostno varovanje, ohranjanje in upravljanje kulturne dediščine ter regulacijo razvoja v njeni neposredni bližini. Slovenija je članica vseh treh organizacij in podpisnica sprejetih dokumentov. To našo državo zavezuje, da mednarodno doktrino spoštuje in s svojo kulturno dediščino, ki hkrati predstavlja skupno dediščino Evrope, ravna skladno s sprejetimi načeli.
Tako odlok kot omenjene listine opredeljujejo dopustne posege na kulturni dediščini in v njenem vplivnem območju ter zagotavljajo varovanje kulturnih spomenikov tako, da jih ohranimo celovito in v originalni zasnovi. Dopustne so le intervencije, ki pojavnost posamezne stvaritve v prostoru nadgradijo, jo poudarijo, izpostavijo, omogočajo njeno trajnostno rabo, razvoj in ohranjanje naslednjim generacijam. Konvencija o varstvu evropskega arhitekturnega bogastva spodbuja uporabo varovane dediščine in njeno prilagajanje novim vsebinam. Vendar so prilagoditve omejene z beneško listino o ohranjanju in obnovi spomenikov in spomeniških območij, ki pravi, da je »uporaba spomenika zaželena, ne sme pa prizadeti konstrukcije ali dekoracije stavbe. Izključno v teh mejah je mogoče dovoljevati prilagoditve, ki jih prinašajo razvoj in nove spremenjene dejavnosti.«
Projekt BŠP močno presega najnujnejše posege na spomeniku, ki bi omogočali trajnostno rabo in razvoj, hkrati pa tudi finančno vzdržnost ohranjanja spomenika nam in našim zanamcem. Tudi po kriterijih mednarodne doktrine varovanja kulturne dediščine pomeni degradacijo Plečnikovega stadiona, saj pretirano posega tako v spomenik kot v njegovo vplivno območje.
Kljub temu, da bi moral spomeniško-varstveni status Plečnikovega stadiona predstavljati osnovo za vse nadaljnje aktivnosti ob obnovi, so se po razglasitvi odloka izvajale spremembe v dokumentih Mestne občine Ljubljana, ki predpisanega varstvenega režima ne upoštevajo, omogočajo pa izgradnjo BŠP (sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za območje Bežigrajski stadion, ki dopušča zmanjševanje in pozidavo v prostorskem planu določenih zelenih in rekreacijskih površin ter višanje dopustnih vrednosti hrupa). Tudi ime kompleksa Bežigrajski športni park je zavajajoče, saj je v celotnem projektu športu in rekreaciji namenjenih manj kot 40 odstotkov površin.
Izvedba predvidenega programa v neposredni soseščini stanovanjskega naselja in osnovne šole, na območju, ki ga zaseda kulturni spomenik državnega pomena, pa je nedopustna tudi s stališča ogrožanja drugih elementov varstva okolja. Območje je že danes preobremenjeno s hrupom in izpuhi z okoliških cest, nov kompleks pa bo z vsemi predvidenimi dejavnostmi povzročil dodatno obremenjevanje okolja s škodljivimi vplivi. Posledice občutnega zmanjšanja zelenih površin v območju in aktivnosti, povezanih s predvidenimi dejavnostmi znotraj BŠP, bodo poslabšanje kakovosti zraka, večja obremenitev območja s prometom, hrupom in prašnimi delci, zmanjšanje prometne varnosti. Ne gre torej samo za poseg v kulturno dediščino, temveč tudi za problematiko varstva okolja in verjetno škodo na zavarovanem kulturnem spomeniku ter v njegovem vplivnem območju.
Od vseh strokovnih ustanov s področja kulture in varovanja kulturne dediščine, predvsem pa od ministrstva za kulturo, zahtevamo, da se do nameravanega projekta, dokler še ni prepozno, zavezujoče opredelijo. Zavod za varstvo kulturne dediščine mora podati svoje mnenje, aktualno za današnji čas, v skladu z določili odloka. Do zdaj izdana soglasja in smernice teh določil še niso upoštevali, zato bi morali biti brezpredmetni oziroma bi morali zastarati.
• Društvo arhitektov Ljubljane, prof. Jurij Kobe, predsednik
•Zveza društev arhitektov Slovenije, Maja Ivanič, predsednica
•Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Tomaž Krištof, v. d. predsednika
•Fakulteta za arhitekturo UL, izr. prof. dr. Matej Blenkuš, dekan
•Biotehniška fakulteta UL, Oddelek za krajinsko arhitekturo, prof. dr. Mojca Golobič, prodekanja za študij krajinske arhitekture
•Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, Luka Javornik, predsednik
