Ko govorimo o nedotakljivosti in spoštovanju človekovega življenja, je treba pogledati še drugo plat kovanca in spregovoriti tudi o spoštovanju in svetosti umiranja. Embrio, fetus, novorojenec ne zmore nadzirati, v kakšen svet se bo rodil. Odrasel človek pa lahko pri polni zavesti določi, na kakšen način želi umreti, če ne more več prenašati muk psihofizičnega življenja. Če mu to odvzamemo, poteptamo njegove osnovne pravice, da odloča tako o svojem življenju kot tudi o umiranju, smrti.

Nadalje primarij dr. Fortuna pravi, da se je pri medicinskem umoru na željo bolnika bati zlorab. Česa se zdravniki bojijo? Mnogo je neodgovornih, etično spornih posegov pri živih ljudeh, o katerih stroka pravoverno molči. Od kod ta strah in zakaj?

Če ste prebrali stvarno, pogumno pisanje Alenke Čurin Janžekovič, lahko ugotovite, da je njena prošnja po evtanaziji zrasla iz pronicljive zavesti, v natančnem logičnem sosledju. Če je bolnik (že) v paliativni oskrbi in se mu lajša neznosno stanje z morfijem ali drugimi težkimi opijati, je alogično, da bi se lahko odločil za evtanazijo. Bolnik, ki želi evtanazijski postopek, lahko podpiše zavezo, da si takšno smrt želi (še) pri polni zavesti, kot gospa Alenka. V takem primeru je zdravnikova dolžnost in odgovornost, da to človekovo pravico, ki jo moramo pri nas (še) uzakoniti, tudi upošteva. Naša prelepa dežela Slovenija je v svoji notranjosti ozkosrčna in zakrknjena. Raje ohranja status quo, kot da bi zapletene, zbirokratizirane zakone odvila v razprtost in polnopravnost pri odločanju. Namesto da bi sodelovali in iskali skupne rešitve, se država shizofreno razceplja na desetine strank, ki končno privolijo v dve polovici »pro et contra«. V takšnem položaju je sinergija različnih mnenj onemogočena. Nekoliko me bega širša razprava (Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica, Ustavno sodišče, Univerza, Teološka fakulteta), saj vemo, da raznotere institucije ne bi zmogle ali znale stati na istem bregu in skozi argumentirano diskusijo uzakoniti evtanazijo. Po mojem osebnem mnenju bo to misija nemogoče. Mečkali bodo in mečkali ter pri tem vlekli mastne denarce, a pot k cilju oziroma »evtanaziji da« bi se obračala in sprevračala v labirintu lastnih nezmožnosti.

A tovrstno pisanje vendarle ne sme ostati brez etike. Etika je podzemna reka, na kateri plava ladjica Evtanazija. Tako kot je etična Hipokratova prisega, ki sicer zahteva nekaj udejanjenih sprememb, tako lahko nosijo premise etike raznovrstne človekove odločitve. Ljudje moramo najprej izkristalizirati etiko pri sebi, svojih početjih, šele potem jo lahko s polno odgovornostjo podelimo z drugimi.

Dandanes naj bi bilo vse znanstveno podkrepljeno, tudi evtanazija. Še pomembneje je, da imajo osebki pred nazivom nekaj »titul«, kot so doktor, primarij, habil. akademik, zaslužni profesor. Šele njim (tem nazivom) naj bi verjeli, da bo vse dobro (od)peljano. Vzporedno s to satirično pripombo bi rada povedala, da se diskusija o evtanaziji lahko da v roke in zavest nekaj uglednim možem, ki so z dejanji obelodanili svojo modrost, na primer dr. Noč, dr. Brecelj, dr. Ahčin, dir. A. Božič, A. Kobilica… Ti bi z močnimi argumenti (ne z argumenti moči) lahko utemeljili evtanazijo in jo podkrepili z nekaj zakoni. Ne bo težko.

A s proučevanjem evtanazije ne smemo odvračati pozornosti od »živih« problemov, saj sodita življenje in smrt v isti ples z enakimi koraki, ali kot je rekel J. Derrida: »Življenje je darilo smrti!«

A mnogi razumniki, inovativni pisci, razmišljajoči posamezniki bomo morali na krut način pretrgati nit življenja, ker ne zdržimo več torture miselnega procesa. »To je tako, kot bi obsodili ribe, ki si drznejo plavati, in ptice (duše), ki kljub drugačnim mnenjem hočejo svobodno leteti.« (Noam Chomsky) Vsaj upam lahko, da ne bom klonila in bodo še za časa mojega življenja uzakonili evtanazijo. Samo pik z iglo in lahko bom padla v neskončno modrino.

Darja R. Gorup Godar