Zdaj 43-letni Sasun Tamrazyan je z ženo Anousche in tremi otroki – hčeri sta medtem postali polnoletni, najmlajši pa ima 15 let – pribežal na Nizozemsko pred devetimi leti in zaprosil za politični azil, v strahu za družino zaradi pregona ob njegovem opozicijskem političnem delovanju v domovini. Dobili so dovoljenje za začasno bivanje, stekli so azilni postopki, a so se na koncu, ker EU Armenijo uvršča med tako imenovane varne države, lani končali z zavrnitvijo in odločitvijo o izgonu. Starša sta želela, da bi vsaj otroci ostali na Nizozemskem, kjer so se povsem asimilirali v novo okolje, a so oblasti ostale neomajne. Družina se je zatekla v protestantsko cerkev v Haagu in tako postala za policijo nedosegljiva po pravzaprav že pozabljenem, a še veljavnem starem zakonu, da ne sme vstopiti v cerkev, dokler poteka maša. Tako se je ta ob javni podpori in vse večjem številu prostovoljnih mašnikov, katerih število je naraslo na več kot dvesto, nenehno nadaljevala, dokler oblasti niso potrdile dogovora, da armenski družini dovolijo nadaljnje bivanje na Nizozemskem, ter dokler te odločitve niso razširile še na več kot 600 otrok in njihovih staršev, ki so se znašli v coni evropskega begunskega somraka.
Zmagovita maša
Na Nizozemskem se je sredi minulega tedna po 97 dneh končala rekordno dolga maša, ki je armenski begunski družini zagotovila dovoljenje za nadaljnje bivanje v državi in iskanje političnega zatočišča.
Maše so se nadaljevale, dokler oblasti niso potrdile dogovora, da armenski družini dovolijo nadaljnje bivanje na Nizozemskem.
