Dom nima cene

Iz svoje hiše s trgovino v starem mestnem jedru se mu odpira pogled na znamenito Ibrahimovo mošejo, zgrajeno nad votlino, v katero je po biblijskem izročilu Abraham k večnemu počitku položil ženo Saro in kjer so pokopani tudi njegovi otroci. Kraj je svet tako za muslimane kot za Jude, svoj čas je bil dostop v mošejo slednjim prepovedan, po okupaciji in kasnejšem sporazumu pa je svetišče razdeljeno na dva dela, z omejenim dostopom do celotnega le po deset dni v letu, ki so za eno ali drugo versko skupnost najpomembnejši. Hebron ima več kot 215.000 prebivalcev, le okoli 800 med njimi pa je judovskih naseljencev v starem mestnem jedru. Prav njihovi nakupi palestinskih domov so sprožili proteste palestinskega življa, ki so se pogosto končali z nasilnim posredovanjem izraelskih varnostnih sil, še posebej po letu 2015, ko je Izrael staro središče Hebrona razglasil za vojaško območje, vzpostavil 18 nadzorih točk in sprožil zaprtje palestinskih trgovin ter posledične prodaje nepremičnin priseljenim Judom. Abdulu so sprva ponujali šest milijonov dolarjev, pred časom se je pri njem oglasil priseljenec Boaz s 30 milijoni, a ga je popeljal v hišo in vprašal, kateri zidak hoče, nato pa mu povedal, da z omenjenim denarjem ne more kupiti niti tega. Ko je zavrnil tudi sto milijonov dolarjev s ponudbo, da mu uredijo selitev v Kanado ali Avstralijo, je dejal, da ni denarja na svetu, za katerega bi prodal svojo zemljo in sonarodnjake, čeprav dejansko živi, kot pravi, v zaporu.