V Mestni galeriji Ljubljana so pripravili retrospektivno razstavo angažiranega stripa Iztoka Sitarja, ilustratorja, karikaturista in striparja, ki je svoj prvi strip objavil v orwellovskem letu 1984, kot poudari sam. Doslej je izdal že več kot 15 stripovskih albumov, čeravno jih bo tokrat na ogled postavil le osem (v galeriji z osmimi razstavnimi prostori) – namreč tistih, »v katerih je ustvarjalec že dosegel osebno likovno in besedno izpovedno zrelost, dodelanost«, kot ocenjuje kustos razstave Sarival Sosič, oziroma tistih, ki so avtorju najljubši.
Ustvaril je še vrsto humorističnih, otroških in mladinskih stripov, ki so jih objavljali različni časopisi in revije, večine sploh ni v albumih. Je pa v obsežnem katalogu k razstavi dodanih nekaj zgodnejših krajših stripov, ki niso izšli v knjižnih izdajah, so pa pomembni za prikaz avtorjevega dela.
Sitar je z Mestno galerijo sodeloval že leta 2011, in sicer kot avtor in strokovni sodelavec pri doslej največji pregledni razstavi zgodovine slovenskega stripa Risba v stripu na Slovenskem, ki jo je ravno tako kuriral Sosič. »Strip je že dolgo prisoten v galerijah kot enakovredna zvrst likovne umetnosti, in danes, ko časopisi in revije skorajda ne objavljajo več stripov, je razstava še toliko pomembnejša za predstavitev umetnika in njegovega dela,« meni Sitar.
Pod rdečo zvezdo
»Strip je idealen medij za družbeno kritiko, saj se lahko zelo hitro odzove na aktualne probleme. Tako smo v času begunske krize dobili kar nekaj izvrstnih del s to tematiko, tako domačih kot prevedenih naslovov,« ugotavlja. Kritičen, provokativen in nostalgičen pa je tudi naslov njegove retrospektivne razstave. Za naslov Pod rdečo zvezdo se je odločil, ker ponazarja njegov osebni pogled na družbeno klimo samostojne Slovenije. V stripih ga sicer zanimajo nacionalizem, rasizem, šovinizem, klerikalizem, fašizem, ksenofobija, homofobija in druge družbene anomalije, do katerih bi po njegovem mnenju morali imeti ničelno toleranco.
Sitar je že leta 2016 v Vodnikovi domačiji sodeloval na razstavi o angažiranem stripu na Slovenskem, takrat je napisal analizo zgodovinskega razvoja stripa, že prej pa se je podpisal pod stripovsko monografijo Zgodovina slovenskega stripa 1927–2007. »Slovenski strip je specifičen po družbenokritični tematiki, ki je prisotna že od vsega začetka, od Smrekarjevih protostripov v začetku 20. stoletja; to v stripovski zgodovini drugih narodov ni bilo prisotno, saj je strip veljal predvsem za razvedrilno branje in se je ta žanr razvil šele pozneje, predvsem v šestdesetih letih z undergroundom. Tudi pri tem smo bili Slovenci z Gatnikovimi stripi prvi v Evropi,« izpostavlja. Med najbolj angažiranimi stripi zadnjih let pa izpostavi Lavričevo Tolpo mladega Ješue, »kjer avtor razbije Jezusov mit božjega sina in ga predstavi kot povsem navadnega človeka«.
Barve v stripu
Za Sitarjevo risbo je značilna izjemna natančnost, ne brani se barv, to pa le še nadgradi njegov ekspresivni izraz. »Stripe sem začel kolorirati v začetku tisočletja, ker je tako pač zahteval trg, in zdaj prav uživam, ko barvam z akvareli. Sicer pa sem poleg risanja vedno rad in veliko bral, ne samo stripov, in pisal – tudi zdaj pišem predvsem stripovske kritike –, tako da mi je bil strip, ki je zmes likovnega in literarnega ustvarjanja, prav pisan na kožo.«
Njegov ustvarjalni pristop pa je povsem drugačen, ko dela karikature. »Karikatura ali humoristični pasični strip, pri katerem je pomembna predvsem poanta in satirična ost, zahtevata drugačen pristop kot daljši strip albumskega obsega, pri katerem so tako dogajanje kot karakterji protagonistov precej bolj kompleksni. Pri daljšem stripu moraš imeti dodelan natančen scenarij, po katerem rišeš, medtem ko je pri karikaturi pomembna domislica, hipen preblisk.« Časopisi in revije danes še objavljajo karikature, medtem ko je stripov le še malo. Sitar to pogreša in spomni, da se je strip daljnega leta 1895 pojavil ravno zaradi boljše prodaje časopisov. Sitar je v našem časopisu kar deset let objavljal stripovsko serijo Bučmanovi.
