Sočno veselje – pastirska pita

V zimskem vremenu se vedno prileže kakšna krepkejša jed, denimo pastirska oziroma kajžarska pita. V Angliji, od koder jed izvira, obe različici strogo ločijo – pastirsko pripravljajo iz mesa drobnice, kajžarsko pa iz govedine, kar je resnici na ljubo tudi edina razlika. V obeh primerih gre za jed iz drobno nasekljanega mesa, krompirja in sira, zapečeno v pečici. Ime kajžarska pita se je pojavilo po letu 1791, ko so krompir začele uživati revnejše ljudske množice, pastirska pita pa je bila prvič omenjena leta 1854 in je od takrat ponekod v uporabi za obe različici. V starih kuharicah najdemo recepte, v katerih namesto svežega mesa uporabimo ostanke pečenke ali mesa iz juhe, kar lahko navsezadnje storimo še danes. Na enak način, a z zelenjavnim ragujem, lahko pripravimo vrtnarsko različico, Angleži poznajo tudi ribiško pito z ragujem iz ribjega mesa in morskih sadežev, za štefanovo pa na enak način pripravijo pito iz puranjega mesa in šunke. Jed je sočna, aromatična in nasitna ter navzlic svojemu bornemu pastirskemu izvoru po vseh merilih ustrezna za praznično ali nedeljsko kosilo. Seveda v družbi juhe, solate in morebitne sladice.