Resnici na ljubo je treba povedati, da vsa tri omenjena vina uživajo evropsko zaščito kategorije Priznanega tradicionalnega poimenovanja (PTP) in da se v glavnini že zdavnaj ne prodajajo več v kanticah, temveč zvečine v steklenicah. O tem zelo jasno govori podatek, da so bile prve steklenice metliške črnine napolnjene v metliški zadružni kleti že davnega leta 1968, torej pred več kot 50 leti (glej: Julij Nemanič… et al., Črna kraljica: vinstvo Bele krajine, Ljubljana, Magnolija, 1999), ko Matije Šukljeta še ni bilo na svetu. Enako velja za cviček, ki so ga v Vinski kleti Kostanjevica začeli stekleničiti leta 1970 (Cviček: Ivo Kuljaj… et al., Ljubljana, Magnolija, 2001). Podatek, da se samo cvička v steklenicah proda več kot pet milijonov litrov, kar govori o eni najbolj prodajanih slovenskih vinskih blagovnih znamk, pove več kot dovolj o verodostojnosti Šukljetovega umovanja.

Poleg tega je treba zelo jasno podčrtati, da so omenjena vina produkt stoletne tradicije pridelave belokranjskih in dolenjskih vin, ki so močno zakoreninjena med vinogradniki in prebivalstvom Dolenjske in Bele krajine, pomenijo del identitete obeh pokrajin in so hkrati tudi njuni paradni vinski prodajni konji. Takšna je preverljiva resnica. Vse drugo na to temo v tem intervjuju so zgolj pobožne želje in lamentacije intervjuvanca, za katere je po mojem mnenju škoda časopisnega prostora.

Ivo Kuljaj, Gabrje pod Gorjanci