Tudi gospodarsko stagnacijo Italije po začetku 17. stoletja so imeli za primer, ki naj bo v poduk. V 19. stoletju je umetnostni kritik John Ruskin svoje rojake in člane britanske merkantilne družbe rotil, naj razmišljajo o tragični usodi Tira in Benetk. Ko je opisoval Benetke v njihovi »zadnji fazi zatona«, jih je označil kot »duha na peščeni obali, tako šibkega, mirnega, tako brez vsega, samo še s svojim šarmom, da lahko podvomimo, ko gledamo njihov bledi odsev v laguni, kaj je mesto in kaj njegova senca«.

Potem je prišlo obdobje po drugi svetovni vojni, ko je Italija predstavljala lep primer tega, kako je evropsko združevanje uspešno in plodno. Dežela je razvila na področju kulture slog, ki je še danes izjemno vpliven, posebno v modi, kjer Italija narekuje svetovne trende. Povsod po svetu so trgovska središča z luksuznimi izdelki, ulice za bogate kupce in letališča polna trgovin, kjer se prodaja italijanski dizajn, če ne kar italijanski izdelki.

A danes je Italija spet postala svarilo. Od parlamentarnih volitev marca lani je njena politična scena fascinirala in prav prestrašila komentatorje in opazovalce iz tujine. Mnogi med njimi se po nastanku vladne koalicije desnih in levih populistov sprašujejo, ali je takšna vlada posledica naključja ali simptom političnega in intelektualnega propada neoliberalne globalizacije.

Pogosto je mogoče slišati, da se je Italija začela oddaljevati od preostale Evrope (glede rasti BDP na prebivalca) bodisi z ratifikacijo maastrichtske pogodbe leta 1993 bodisi s sprejetjem evra leta 1999. Toda ta dva dogodka prikrivata veliko globljo preobrazbo moderne Italije. Ne nazadnje je v začetku 90. let stari italijanski dvostrankarski sistem začel razpadati, ko sta se tako desnosredinska krščanska demokracija kot levosredinska Socialistična stranka znašli v korupcijskem škandalu Tangentopoli (»mesto izplačevanja podkupnin«), s čimer se je sprožila cela vrsta sodnih preiskav, ki so dobile ime operacija Čista roka.

Za korupcijo, o kateri so pisali na naslovnicah, se je skrivalo dejstvo, da stare ideje o skupni odgovornosti ne veljajo več. Tako je razpustitev dveh pomembnih italijanskih strank vodila do še hujše, institucionalizirane korupcije, ki jo je utelešal nekdanji premier Silvio Berlusconi. Nepremičninski mogotec, tajkun zabavne industrije in medijev je kombiniral spektakel neprestanih skokov čez plot in glamuroznih mladih žensk s populistično politiko, ki je temeljila na zniževanju davkov in simpatijah do avtokratičnih naftnih držav, kot je Rusija. Berlusconijev politični slog – kombinacija narcističnega klovnovstva in nebrzdane korupcije – je bil trumpizem avant la lettre.

Italijanska politična revolucija ni rezultat naključja, ampak rezultat določenega družbenega razvoja, katerega začetke je treba iskati v 70. letih, ki jih Italijani označujejo za »svinčena leta«. To obdobje in njegove sedanje posledice so tema romana Edoarda Albinatija La scuola cattolica, ki je zelo obsežen, poln digresij, a ki je imel tudi velik uspeh in bo letos objavljen v angleščini.

Albinati kombinira pointilističen opis z globoko socialno analizo. Kot nekdanji učitelj v zaporih v Rimu se lahko opira na bogastvo osebnih srečanj s širokim spektrom italijanske družbe. V resnici ima roman v veliki meri avtobiografske temelje, saj se vrti okoli »pokola v Circeu« leta 1975, ko je prišlo do brutalnega posilstva in umora, ki so ga zagrešili nekdanji sošolci avtorja, pripadniki višjega sloja.

Albinatti uporabi ta šokantni zgodovinski dogodek za to, da analizira propad italijanske buržuazije in zaton tradicionalne religije. Pripoveduje zgodbo o nekoristnosti moških v sodobni družbi. V večjem delu zgodovine človeštva so se fizična moč, agresivnost in pogum moških v boju preobražali v neizpodbitno družbeno in politično prevlado. Toda v novem svetu, kjer se politika ustvarja v pisarnah, imajo premoč tisti, ki so bolj ustvarjalni in bolj sposobni, da se znajdejo v zapletenih družbenih odnosih.

Ta temeljna družbena preobrazba daje moškim občutek, da so ves čas napadani in ogroženi, ter vodi do obupanih poskusov, da bi pokazali svojo moškost. Potem ko so odraščali tako, da so uživali v družbenih privilegijih povojnega časa, so zdaj obsojeni na to, da so nepomembni – nekoristen spol, po Albinatijevih besedah primerljiv s kuščarjevim repom, ki tudi še potem, ko je odrezan, trza. Mnogi se odzovejo z besom in nasiljem. Nekateri poiščejo skupnost neofašističnega gibanja, da bi priklicali agresivno obliko moškosti, drugi pa se priključijo skrajno levim skupinam z njihovim kultom nasilja.

V svetu, ki ga opisuje Albinati, ima denar poseben pomen. Razširitev novih svoboščin na širše družbene sloje daje misliti, da je vse mogoče – če imaš sredstva za to. Albinati priznava, da so ga k temu sklepu pripeljali »trosi marksizma«. Vendar je neizogibno: denar ustvarja iluzijo več svobode in s tem vse bolj določa moderni svet. Čeprav se Albinatijev roman dogaja v Italiji, je njegova tema ta svet in avtor pušča vprašanje, ali obstaja izhod iz neobvladljivega prizadevanja za osebne koristi, ki leži v temelju danes prevladujočega družbenega in političnega nelagodja, odprto.

Ko je rimski imperij propadel, ga ni bilo mogoče več rešiti in italijanski polotok je potreboval skoraj tisoč let, da je odkril svojo klasično dediščino. Albinatijevo sporočilo si zasluži, da ga jemljemo resno: da bi danes začeli z novo renesanso, je treba demistificirati kult svobode in okrepiti norme skupne odgovornosti v politiki, gospodarstvu in vsem družbenem življenju.

Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton (New Jersey, ZDA), prav tako je vodilni sodelavec na Center for International Governance Innovation (Kanada).

© Project Syndicate, 2019