Na televiziji TV3 bo 10. februarja prikazan dokumentarec Ulice obilja (Streets of Plenty) iz leta 2010, ki ga na TV3 opisujejo kot družbeni eksperiment. Enourni dokumentarni film predstavlja Misho Kleiderja, starega malo več kot dvajset let, ki se je tik pred olimpijskimi igrami v Vancouvru odločil, da predstavi drugo plat tega kanadskega mesta oziroma »najnevarnejši geto v Severni Ameriki«, po katerem se potikajo brezdomci in zasvojenci. Kleider, avtor koncepta, režiser in protagonist filma Ulice obilja, ki ima v Vancouvru sicer lepo stanovanje, je to, kako je biti brezdomec v Kanadi, želel preizkusiti na lastni koži, zato se je slekel do spodnjic, sredi zime skočil v reko, priplaval iz nje in se moker, premražen ter opremljen samo z nahrbtnikom s skrito kamero odpravil na 31-dnevno tavanje po ulicah Vancouvra.
Sprva je bilo vse nad pričakovanji. Zatočišča za brezdomce v Vancouvru poleg oblačil, hrane in postelj ponujajo telovadbo, meditacijo, jogo, biljard, sobo z videoigrami in še kaj bi se našlo, zato Kleiderju prvih nekaj dni ni bilo hudo. Trpeti je začel, ko je dobil diarejo; ker kljub prebavnim težavam še vedno ni prišel do točke, ko bi lahko rekel, da je v Kanadi težko biti brezdomec, pa si je pod nadzorom zdravniške službe, ki skrbi, da je primerno poskrbljeno tudi za zasvojence, v žilo vbrizgal odmerek heroina. To je bil tudi trenutek, ko Kleider ni več zdržal in je pet dni pred koncem prekinil eksperiment, na koncu pa je suvereno ugotovil, da je glavna težava brezdomstva zasvojenost, pa naj bo to s heroinom ali čim drugim.
Temačni turist
Dokumentarni filmi, oddaje, serije, v katerih se filmarji, ki jim nič ne manjka, v imenu družbenega eksperimenta ali imenu interesa javnosti postavljajo v kožo manj srečnih od sebe, so fenomen, ki je lani dobil zamah z Netflixovo serijo Dark Tourist. Glavni akter serije je novozelandski filmar David Farrier, ki je pred slabimi tremi leti posnel bizaren, fetišističen dokumentarni film o žgečkanju oziroma tekmovanju v žgečkanju Tickled, z Dark Touristom pa vzbudil utemeljeno skrb, v katero smer je zašel popotniški žanr. O tem bi se sicer lahko začeli spraševati že prej, na primer takrat, ko so nevarne predele sveta in ljudi v svojih dokumentarnih oddajah in serijah predstavljali igralci in raziskovalni novinarji (Vice ter serija z Rossom Kempom), je pa Dark Tourist vseeno precej bolj sporen, saj se niti ne skriva več za raziskovalnim novinarstvom, ampak jasno, tudi z naslovom, pove, da je namenjen zabavi, četudi pokriva še tako temačne teme.
David v prvi epizodi pohajkuje po kolumbijskem Medellinu z nekdanjim plačancem Pabla Escobarja, morilcem Popayem, v Mehiki pa se druži s pripadniki kulta Santa Muerte. V drugi epizodi odpotuje na Japonsko, kjer predstavi nuklearni turizem, pri katerem obiskovalci obiskujejo Fukušimo, da bi se navzeli malo sevanja, nato pa še samomorilsko točko v Aokigahari in nekoliko lahkotnejše prizorišče, hotel, ki ga upravljajo roboti. V Ameriki v naslednji epizodi raziskuje turizem, povezan s serijskim morilcem Jeffreyjem Dahmerjem in atentatom na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ter se druži z vampirji, potem gre še v Kazahstan, Evropo in jugovzhodno Azijo. Za konec še v Afriko in spet Ameriko, kjer prvo sezono med drugim konča med prijatelji in oboževalci Charlesa Mansona, vodje morilskega kulta, ki bo v prihodnosti morda – a upajmo, da ne – postal ena glavnih turističnih znamenitosti za razvajene svetovne popotnike.
