»Tako sporočiš medvedu, da si v bližini, in žival se praviloma umakne, saj je plašna,« pojasnjuje Romana Nared iz Turistično informacijskega centra Lož. Če do srečanja z medvedom vendarle pride, zlasti če srečamo razdraženo medvedko in njene mladiče, se lahko upravičeno bojimo za življenje. »Takrat svetujemo, da se počasi, brez sunkovitih gibov umaknete. Ampak to je teorija, praksa je ponavadi čisto nekaj drugega,« je realna sogovornica in dodaja, da izkušnje ljudi, ki so se z medvedom, ki velja za največjo zver v Evropi, srečali na štiri oči, zelo različne. Nekaterim je k pobegu pomagal počasen umik, drugim kričanje na ves glas. »Težko je reči, katero je tisto najbolj optimalno obnašanje, saj so si medvedi med seboj tako zelo različni. Če poznaš enega volka, lahko predvidiš vedenje vseh volkov. Pri medvedih pa ni tako. Lahko poznaš sto medvedov, pa te bo stoprvi še vedno presenetil, saj imajo vsak svoj značaj. Vsako srečanje z medvedom je drugačno in ni enotnega recepta, kako postopati,« sklene Naredova.

Enkratno življenjsko doživetje

Pri nas se skokovito razvija turizem, povezan z opazovanjem rjavega medveda v njegovem naravnem okolju. »Zanimanje za opazovanje medveda je vsako leto večje, zlasti med tujci. Slovenci imamo medveda doma in nam zato morda ni tako zelo zanimiv,« pojasnjuje Naredova. Turistično informacijski center Lož, kjer je zaposlena, organizira opazovanja v sodelovanju z lovskimi družinami, in sicer med aprilom in oktobrom, ko so medvedi aktivni. »Gozdovi okrog naše Loške doline sestavljajo najobsežnejši gozd v osrednji Evropi, ki se povezuje z gozdovi Gorskega kotarja, in to je izjemno življenjsko okolje za velike zveri, med njimi tudi za rjavega medveda. Biti varno voden v takem gozdu je za obiskovalce nekaj izjemnega, enkratno življenjsko doživetje,« je dejala.

Medved mora ostati divja žival

Temeljna skrb medveda je hrana. Ti kosmati štirinožci ves dan porabijo za iskanje hrane, saj je glede na svojo velikost potrebujejo ogromno. Če je hrane v gozdu dovolj, obiski vasi oziroma naselij niso pogosti, če hrane v gozdu ni, pa pridejo vse prevečkrat brskat na kompostnike, v biološke odpadke, jeseni pa lomastijo tudi v okolici sadnega drevja. »Medvedi obožujejo slive. Če bosta v enem sadovnjaku jablana in sliva, bodite prepričani, da jo bo sliva odnesla veliko slabše,« nasmejano pove sogovornica in nadaljuje resneje, da mora človek paziti, da nikakor ne udomačuje medveda ali ga navaja na hrano… »Medved mora ostati divja žival, ki sama poskrbi zase in ki ima strah pred človekom oziroma se pred njim umakne. To je tisti medved, ki ga želimo še naprej ohraniti v naših gozdovih.«

Brez vodnika raje ne

Romana Nared opozarja, da je s porastom vodenih opazovanj rjavega medveda z vsakim letom več tudi tistih, ki gredo v gozd raziskovat na lastno pest. Med njimi so tudi taki, ki želijo zlesti v medvedji brlog – zgolj zaradi radovednosti ali adrenalina. »Nenadzorovano in nepoznavalsko gibanje po gozdu je lahko zelo nevarno,« opozarja. »Lokalci smo že tradicionalno razvili tehnike za izogibanje in obrambo, saj poznamo zgodbe o obnašanju medveda, za tujca, ki ima morda le romantično podobo medveda v gozdu, pa je raziskovanje lahko zelo nevarno, saj tvega napad. Vsekakor je ključno: v gozd, kjer domuje medved, gremo na raziskovanje zgolj organiziramo in z vodnikom.«

Medvedji fotosafari

Iz Loža oziroma Starega trga pri Ložu prihaja tudi Miha Mlakar, gostinec, ki je znan po svojih medvedjih fotosafarijih. Zamisel, da združi raziskovanje življenja medvedov, ki mu je bilo sprva konjiček, in gostinsko dejavnost, ki jo vodi njegova družina, se mu je porodila pred dobrim desetletjem. »Želeli smo razširiti glas o svoji gostinski dejavnosti in razmišljali, kako pripeljati več turistov. In tako se je začelo,« pojasnjuje. Mlakar s svojimi gosti v življenje medvedov ne posega, opazuje jih z varne razdalje. Opazovanje v njegovi režiji namreč poteka z desetih opazovalnic, ki so razporejene na širokem območju od Postojne do Delnic na Hrvaškem. Skozi njihove line lahko gostje opazujejo, fotografirajo in snemajo medvede.

Zeleni turizem

Vodene oglede Mlakar organizira nekajkrat na leto, večina gostov prihaja iz tujine: »Ljudje si velike zveri, ki jih drugje vidijo le v živalskem vrtu, pri nas ogledujejo v naravi. To je zeleni turizem. Opazovanje medveda nato združujemo s kulinarično in turistično ponudbo Notranjske. Obiskovalce peljemo v Križno jamo, na Cerkniško jezero, Grad Snežnik… Skratka, pripravimo celostni turistični paket.« Na vprašanje, ali je obiskovalce fotosafarijev kaj strah, odkima: »Ljudi dovolj dobro pripravimo, da se počutijo varne in jih ni strah ali vsaj ne preveč. Če mi ne bomo nadlegovali medveda, nas tudi on ne bo.«

Znanost zamenjala za naravo

Naša tretja sogovornica je doktorica znanosti, ki je pred leti pustila službo v raziskovalnih vodah, da bi se posvetila tistemu, kar ji polni srce – narava in fotografija. Pri Turistično-gostinski zbornici Slovenije je opravila izpit za turistično vodnico in danes kot samostojna podjetnica pod imenom Ars Naturae pripravlja fotografsko in poljudnoznanstveno obarvane izlete po Sloveniji in Kočevski, pomembno vlogo tam pa igra tudi medved. »Pri nas so sledi medveda prisotne tako rekoč na vsakem koraku,« razlaga Petra Draškovič Pelc, fotografinja, popotnica, turistična vodnica, doktorica biomedicinskih znanosti in Štajerka, ki se je zaradi ljubezni preselila v Kočevje. Medvede, ki tam sobivajo z lokalnim prebivalstvom, ima rada in jih je vzljubila že veliko prej, saj jih je veliko opazovala in fotografirala med svojimi potovanji po svetu. Zabavno naključje je tudi, da je Medved dekliški priimek njene mame. »Medved je zelo karizmatična žival. Vsakič, ko jo imam priložnost videti, je to zame doživetje. Slovenci imamo zares privilegij, da nam ni treba na Aljasko ali Finsko, da bi doživeli to nepozabno dogodivščino. Je pa res, da se mora človek v medvedovem življenjskem okolju primerno obnašati, da je izkušnja zares lepa in varna. Občasno slišimo, da kdo zaide v brlog in da mu je izzivanje medveda v nek bizaren užitek. Najpomembnejša sta spoštovanje te mogočne živali in pa zdrava distanca,« poudarja Draškovič-Pelčeva, ki o spoštovanju narave in bitij v njej uči tudi svoje varovance, s katerimi se sprehaja po naravi. »Gostom, ki se podajo z mano skozi gozd, skušam približati življenje medveda, da lažje razumejo, kakšna žival je to, kako živi in da ob ustreznem obnašanju ni razloga za strah.«