Oče je bil vizionar, močna oseba s pozitivno usmerjeno energijo. In tudi naše počitnice so bile od nekdaj, če uporabim zadnje čase moderen izraz, zelo robinzonsko usmerjene. Pogosto smo hodili raziskovat, iskat gusarske zaklade v zapuščene ruševine. Še do danes mi kot eden najlepših spominov na otroštvo ostajajo počitnice, ki smo jih s spalno vrečo, ognjem in nožem preživeli v solinah. Živeli smo v hišicah, vsako noč v drugi – takrat še niso bile tako zaščitene kot danes. Na ognju smo si spekli ulovljeno ribo in nabirali užitne rastline, ves čas pa spremljali in se učili tudi o okolju, kjer smo bivali. Brat se je z očetom že pri štirih letih potapljal z vso potrebno opremo, pri šestih je sam ulovil ribe, rake in sipe, ki smo jih nato pripravili za kosilo, večerjo. Očetu so bile soline strašno všeč, tudi sam je tako preživel otroštvo in to ljubezen je prenesel na naju z bratom.
Kaj pa je bil dejansko povod oziroma ideja za postavitev ribogojnice v Piranskem zalivu?Oče je imel 30 let podjetje s podvodnimi deli. Že med študijem se mu je pridružil brat. Oba biologa, prav tako tudi strastna športna podvodna ribiča, ki sta med svojim delom vsakodnevno spremljala življenje pod vodno gladino. Spomnim se dne, ko je oče prišel iz vode popolnoma nesrečen. Škarpine že nekaj časa ni bilo v skali, prav tako že dolgo ni srečal kovača in drugih večjih rib, ki jih je še ne dolgo tega videval redno. In prav ta opažanja, ki so napovedovala prav nič dobre spremembe, so ga zelo prizadela. Prva ideja je bila, da bi naredil velik podvodni park z umetnimi podvodnimi grebeni za ribe. Zaradi birokratskih razlogov tega ni bilo mogoče postaviti. Vztrajen, kot je bil, se je čez nekaj let odločil za drugačno pot in naredil ribogojnico.
Kako ste to odločitev sprejeli vi?Sama sem takrat še študirala in bila sem v dvomih, saj je ribogojstvo takrat veljalo za nekaj slabega. Oče mi je razložil, da je ribogojstvo dejavnost, ki je še v povojih, in da se da z dobrim delom doseči veliko sprememb. Vedeli smo, da lahko kot biologi z znanjem, ki ga imamo, vplivamo na kakovost ribe in morja. Zadali smo si cilj, da bomo poskusili vzgojiti najboljše ribe na svetu, hkrati pa poskrbeli tudi za morje.
Je bila izbira lokacije pri Seči naključje?Ne, določila jo je država. Imamo vodno pravico, določeno s koordinatami in podprto s številnimi študijami. Res je, da je ta lokacija po mojem mnenju tudi edina res primerna za to dejavnost v slovenskem morju. Je precej zaščitena, v vodi je izredno močan morski tok, kar je za nas zelo pomembno, saj zagotavlja dotok sveže vode in tako res čisto morje, kar je pomembno.
Kako pa je vaša prisotnost vplivala na oživljanje slovenskega morja?Zelo. V naši ribogojnici je pod vodo zelo živahno, vse je živo. Vse mreže, vrvi, verige, betonski bloki in uteži so živi, porasli z algami, školjkami in drugimi morskimi organizmi. Prav tako opažamo številne divje ribe, ki so našle zavetišče v bližini ribogojnice. Pri nas ne uporabljamo kemikalij, vsa dela so ročno opravljena. Je pa to za nas naporno, saj moramo ves čas čistiti mreže, da imajo ribe svež pretok vode.
Kako pa je z mladicami? Jih vzgajate sami ali jih uvozite?Pred dvema letoma smo dobili italijanske partnerje. Ti so zdaj del naše družine in od tam vozimo mladice v ribogojnico.
Kaj pa tak transport pomeni za mladice?Sam transport ribam ni všeč. Ko jih prepeljemo k nam, so stare že 8 mesecev (velike približno 5–6 centimetrov) in težke dobrih pet gramov. Te ribice so ves čas živele v nekem zaprtem okolju, ki so ga dobro poznale. Potem jih naložimo na kamion in ne vedo, kaj se dogaja. Pri nas jih pretočimo na plovilo in prepeljemo v mreže v ribogojnico. Prvi dan se skrijejo, zadržujejo se na dnu ob mrežah. A že naslednji dan zgodaj zjutraj, ko jih prvič nahranimo, živahno plavajo. Če je vse tako, kot mora biti, in ponavadi je, nimamo nobenih izgub. Od 200.000 mladic zaradi transporta morda pogine ena ali dve.
Kako pa je z drstenjem?Od tiste majhne ribice pri osmih mesecih do porcijske velikosti (300–400 g) potrebujemo skoraj pet let. V tem času komaj postanejo spolno zrele. Ker gre za zunanjo oploditev, spolne celice sprostijo v morje in močan tok jih ves čas odnaša v naravo.
Lahko teoretično predvidevamo, da potem morda vseeno pride do oploditve v divjini?Teoretično bi šlo, praktično pa težko verjamem. Pri gojenih ribah lahko rečem, da gre že za precej spremenjeno genetiko. Že več kot 26 let opravljamo selekcijo, so najboljše in prav zato genetsko nekoliko drugačne od onih v naravi.
Je ulovljeni, divji brancin res boljši od gojenega ali gre zgolj za mit?Sama sem popolnoma prepričana, da je to mit. Ribogojstvo je mlada dejavnost. Na začetku so ribe res hranili s krmo, ki ni bila primerna zanje, saj je spremenila okus, bila je mastna in res si lahko takoj okusil razliko med gojeno in divjo ribo. Če pa ustvariš dobro gojeno ribo, lahko zagotavljaš stalno vrhunsko kakovost, kar je za uporabnika, kuharja in gostinca, najpomembneje. V naših poskusih slepega testiranja se je vsakič zgodilo, da so okuševalci našega Piranskega brancina izbrali za boljšega. Naše ribe imajo najboljšo krmo, ravno prav maščob, ki dajo okus, meso je čvrsto in zaradi izbrane krme ni obremenjeno s težkimi kovinami, prav tako ni človeku nevarnih parazitov.
Kako pa je bilo z vrhunsko ribo vstopiti na tuji oziroma domači trg?(smeh) Naredili smo ribo, nad katero smo bili navdušeni, zato smo samozavestno stopili na trg. A kaj kmalu smo odkrili, da kupca bolj kot kakovost dejansko zanima njena cena. Na slovenskem trgu so nam na začetku ponudili trikrat nižjo ceno od cene krme, ki smo jo porabili za vzgojo naših rib. Takrat smo spoznali, da tako ne bomo preživeli. Kupca ni zanimalo, od koga je riba, da je ročno krmljena z najboljšo krmo, da raste dalj časa, brez uporabe kemikalij, da je v naših mrežah manj rib. Razočarani nad neuspehom na domačem trgu smo večino rib prodali v sosednji Italiji. Spomnim se, kako vizionarsko, avantgardno smo želeli vse prodati doma, verjeli in stavili smo na lokalnega potrošnika. Trenutno polovico proizvodnje prodamo v Sloveniji, malo manj kot drugo polovico v Avstriji in razliko v Italiji.
Seveda pa največja želja še vedno ostaja – da bi večino prodali prav doma, v Sloveniji.Imam filozofijo »nič kilometrov« kar pomeni čim krajšo pot od prodaje do porabe. Imamo perspektivo, ker prodajamo kakovost. Če bomo vse ribe prodali tako, kot želimo, končnim potrošnikom pod blagovno znamko, bomo lahko dolgoročno preživeli. Brancin Fonda resda ni poceni, lažje pa je, ko se kupec zaveda, koliko je vloženega v vsako ribo.
Vendar je treba kupca izobraziti. Kako vi pristopate k temu?Na začetku so le štirje odstotki domačih kupcev prepoznali kakovost Piranskega brancina. Za tri biologe in mamo, gradbenico, tukaj ni bilo logike. Pa vendar smo spoznali, da naše ribe kupujejo le tisti, ki poznajo nas, našo družino, naše delo in nam zaupajo. Od tod ideja, da tudi drugim pokažemo, kdo smo, jim odpremo vrata naše ribogojnice, da nas spoznajo. Našemu brancinu smo nadeli ime, naredili smo blagovno znamko Piranski brancin Fonda. Fonda, ker je za tem stala naša družina, s Piranski brancin pa smo želeli direktno povedati, kje je riba gojena. Še vedno se premalo ljudi zaveda, kako kakovostna je riba na severnem delu Jadrana, podobno kot so kvarnerski škampi slastnejši od dalmatinskih.
Z vašimi aktivnostmi so prišle tudi nagrade, sledili so vam mediji, opazila vas je javnost.Tako je. Nagrada za inovativno spletno stran, pa za embalažo… Poklicala nas je prva skupina navdušencev, ki so si želeli ogledati našo proizvodnjo, in z veseljem smo jih sprejeli. Zgledovali in učili smo se od vinarjev, ki svojo zgodbo gradijo tudi na dvesto in več let starih blagovnih znamkah. In zakaj ne – podobno kot vinarji po kleteh zdaj mi goste pripeljemo na morje. Pokažemo jim našo ribogojnico, jih izobrazimo o našem delu, da razumejo in vidijo naše delo. S tem je izobraževalni turizem postal del nas. In ker smo naravnani naravno, smo kupili tudi plovilo na sončni pogon, gostje si lahko sposodijo kajake, kanuje, tudi supe. In če med veslanjem poberejo kakšno smet iz morja, so nagrajeni. Prav tako pripravljamo kulinarične delavnice, kjer goste, pretežno so to še vedno Avstrijci, naučimo prepoznati res svežo ribo, jo očistiti, narediti file. Naj omenim še, da z nakupom vstopnice v našo ribogojnico kupite vrečo ribje krme in s tem podprete naše delo in nam pomagate nadaljevati. Samo lani smo z vstopninami kupili 55 ton krme, kar je za nas ogromno in brez turizma oziroma izobraževalnega turizma si posla ne predstavljamo več.
Ko ste že omenili izobraževanje – veliko delate tudi z otroki, šolarji…Tako je. In prav zanimivo je opazovati malčke, ki »ne jejo rib«. Zgodi se, da na otroškem pikniku, kjer se najde tudi kakšen čevapčič in piščanček, vedno najprej zmanjka rib. Lani poleti je 50 vrtčevskih otrok z užitkom pojedlo kar 36 kilogramov rib. To pove, da s pravilnim pristopom, prav tako pa s kakovostjo in dobrim okusom tudi otrok rad poje ribo. To je tudi eden od razlogov, da smo se pred kratkim lotili še enega projekta, s katerim želimo vsaj enkrat na mesec v šolski obrok vnesti lokalno pridelano morsko ribo. Zavedamo se, da nas čaka veliko dela ampak – kot je dejal pokojni oče – zastaviti si je treba visoke cilje, ker le tako jih lahko dosežemo. Pri tem računamo na podporo občin in ustreznih ministrstev.
