Prav te dni je v stomilijonskem Egiptu, »braniku pred terorizmom«, na obisku francoski predsednik Emmanuel Macron. Očitno si prizadeva za to, da bi Francija ostala glavna dobaviteljica orožja za to revno državo. A Egiptu, ki mu finančno pomagajo zalivske naftne monarhije, Francija ne prodaja le vojaških ladij, vojaških letal in oklepnih vozil, ampak na primer tudi sistem, s katerim se prisluškuje posameznikom, ki pa so lahko samo miroljubni nasprotniki diktature.

Macron je zdaj obžaloval »aretacije blogarjev, novinarjev in političnih aktivistov«. Zaradi pritiska nevladnih organizacij je malo bolj kritičen do Fataha Al Sisija kot oktobra 2017 ob njegovem obisku v Parizu, ko je zase dejal, da je »pragmatičen« in da »noče Al Sisija poučevati o človekovih pravicah«. Takrat so nevladne organizacije odvrnile, da ne gre toliko za vprašanje, ali naj Francija izvaja moralni pritisk na Egipt, ampak za dejstvo, da Francozi s svojo poslovno žilico spodbujajo represijo egiptovskega režima in ne spoštujejo mednarodnih pravil o prodaji orožja državi, v kateri kršijo človekove pravice. Kot kažeta nedavni poročili Amnesty International in Mednarodne zveze za človekove pravice, so egiptovske oblasti – ki trdijo, da orožje potrebujejo »proti teroristom« – uporabile francoska oklepna vozila, da so razgnale več mirnih protestnikov. Poleg tega je francoska vlada dovolila svojim podjetjem, da prodajo oblastem v Egiptu različne sisteme nadzora za prestrezanje in spremljanje komunikacij nasprotnikov režima. Egiptovske oblasti pa nadzorujejo spletno komunikacijo zlasti zagovornikov človekovih pravic, vodilnih iz gibanja LGBT, opozicijskih politikov in univerzitetnih profesorjev. Treba je dodati, da kadar egiptovska vojska posreduje proti teroristom na Sinaju – kjer so zadnje mesece spopadi z Islamsko državo vse hujši – ruši tudi naselja revnih ter zapira, muči in pobija številne nedolžne.

Revščina krepi nestabilnost

V Egiptu so vse bolj nestabilne razmere predvsem zato, ker ljudje živijo vse slabše. Strah Al Sisija pred nasprotniki je tako velik, da je oblast decembra lani prepovedala prodajo rumenih jopičev, da jih ne bi nasprotniki režima uporabili za proteste. Režim je tudi s strahom pričakoval 25. januar, ko je minilo sedem let od zrušitve režima Hosnija Mubaraka. Britanski dnevnik The Guardian pa dopušča možnost nove arabske pomladi. Zadnje tedne so bili namreč protesti ne le v Sudanu (zaradi velike podražitve kruha), ampak tudi v Tuniziji, Alžiriji, Iraku, Jordaniji, Libiji, Libanonu in Maroku.

Francoske oblasti pa bi lahko ponovile napako, ki so jo naredile pred sedmimi leti, ko so ob uporu množic sprva podpirale diktatorje v severni Afriki, tudi Hosnija Mubaraka. Spomnimo, da se je še 11. januarja 2011, torej tri dni pred zrušitvijo diktature v Tuniziji, tedanja francoska zunanja ministrica Michèle Alliot-Marie v francoski skupščini hvalila, da je znanje francoske policije pomagalo proti nemirom v Tuniziji. Seveda je morala kmalu zatem zapustiti vlado.