Iz ZDA redno prihajajo novice o knjigah, ki so jih o Donaldu Trumpu napisali novinarji in njegovi nekdanji sodelavci, tako da se nam upravičeno zdi, da aktualnega ameriškega predsednika zdaj že dobro poznamo. Manj pa smo doslej, čeprav jo lahko redno gledamo kot gostjo informativnih oddaj na ameriških televizijah, in to tako na levičarskem CNN kot desničarskem Foxu, vedeli o Kellyanne Conway.

Preberemo lahko, da so jo, potem ko je družino pri njenih treh letih zapustil oče, vzgajale mama, babica in dve neporočeni teti, da se je »vse, česar se je naučila o življenju«, začelo na farmi v New Jerseyju, kjer je osem sezon zapored obirala borovnice, in da je, čeprav je doštudirala pravo, hitro pristala v politiki kot svetovalka. Kot vodja Trumpove volilne kampanje, h kateri se je priključila, ko je iz predsedniške bitke izpadel njen republikanski favorit Ted Cruz, je postala prva ženska, ki je uspešno vodila kampanjo za ameriške predsedniške volitve, ko pa je Trump prisegel kot predsednik, se je v zgodovino ameriške politike zapisala še z nenavadnimi piarovskimi spini. Tako je na primer izumila besedno zvezo »alternativna dejstva«, si izmislila masaker Bowling Greena, ki se nikoli ni zgodil, in zagotavljala, da imajo nekateri Trumpovi sodelavci predsednikovo popolno podporo, čeprav so potem še isti dan odleteli. Njen izraz pa je tudi »individualna feministka«, saj se kot konservativka, ki je proti splavu, nima za feministko. Tem »je pomembno predvsem to, kar se dogaja od pasu navzdol…«, zanjo pa, kar je »od pasu navzgor – moje oči, moja ušesa, moja glava, moje srce in zagotovo moja usta«.

Trump in Conwayeva, mungo in gad

A tudi v primeru Conwayeve je, kot vedno, najboljše tisto, česar v uradnih biografijah ni mogoče prebrati. Kdor jo je kdaj gledal in poslušal, bo ne glede na svoje politične nazore moral priznati, da jo je, ker je takšna piarovska mojstrica, pravi užitek opazovati. Je karizmatična in izjemno spretna govornica, ki zna prodajati meglo ter obrniti laž v resnico ali dan v noč. Čeprav je vedno urejena, pogosto deluje utrujena, s podočnjaki. Če je v skeču iz satirične oddaje Saturday Night Live vsaj malo resnice, je to popolnoma razumljivo, saj skoraj nič ne spi, ker mora v medijih nenehno reševati katastrofe, ki jih s svojimi izjavami in dejanji povzroča njen šef Trump.

Z njim ima simbiotski odnos, meni nekdanji voditelj informativnega programa na ABC Sam Donaldson, po njegovem pa sta kot mungo in gad, pri čemer je ona mungo, on pa gad. Ko se pogledata v ogledalo, pravi Donaldson, je tako, kot da bi gledala drug drugega, zato Trump svoji svetovalki, ki se je v ogromni pisarni Zahodnega krila Bele hiše obdržala vse od začetka Trumpove vladavine, ne bo zameril niti navedb iz nove knjige Cliffa Simsa Team of Vipers: My 500 Extraordinary Days in the Trump White House (Ekipa gadov: Mojih 500 neverjetnih dni v Trumpovi Beli hiši).

Cruella de Vil, ki o Trumpu govori kot o otroku

Sims, nekdanji posebni pomočnik Trumpa, je posebno pozornost v knjigi posvetil prav Kellyanne Conway. »'Kaj točno počne Kellyanne?' je bilo vprašanje, ki so ga ljudje nenehno postavljali. Še naprej je bila predsednikov pitbul na televiziji – služba, ki v Trumpovem svetu nikoli ne pride iz mode – drugače pa se je ukvarjala s področji, ki so vzbudila njeno zanimanje. Kasneje se je osredotočila na opioidno krizo in veteranske teme, prej pa je bila zelo zadovoljna s tem, da je bila v ozadju, šla na televizijo in pustila nasprotnikom, da žive požrejo drug drugega. Še posebno ji je šel na živce nedotakljivi status Ivanke in Jareda v Trumpovi orbiti,« piše Sims v knjigi, ki bo pred uradnim izidom prav jutri, 29. januarja, po odlomkih predstavljena v reviji Vanity Fair.

Nato sname rokavice in nadaljuje: »Ko sem spremljal Kellyanne med delom, se je moj pogled sčasoma izostril. Težko mi jo je bilo gledati, ne da bi dobil občutek, da je kot zlikovka iz risanke, ki je oživela. Njena agenda, ki je bila preživetje pred vsemi drugimi, vključno s predsednikom, je bila vse bolj transparentna. Ko si enkrat spoznal to, je vse, kar je bilo povezano z njo, delovalo preračunljivo: vsaka izjava, pa če je bila še tako neškodljiva, je bila, kot se je zdelo, stestirana v fokusni skupini, ki je obstajala v njeni glavi. Zdelo se je, da je stalno ogrnjena v neviden krzneni plašč in da nosi vsevedni nasmeh, kot da je zbrala 98 dalmatincev in ji manjkajo le še trije.«

Trumpa skoraj zagotovo ne bodo motile primerjave Conwayeve s Cruello de Vil iz 101 dalmatinca, poznavalci pa menijo, da zanjo ne bodo usodne niti druge navedbe iz knjige. Te Conwayevo opisujejo kot nekoga, ki ob predsednikovi odsotnosti o njem govori kot o otroku, ki ga mora spraviti v red, in kot serijsko izdajalko informacij, in to ravno tistim medijem, ki jih v Beli hiši krivijo za »lažne novice«. Objavljeni odlomki, vsaj na videz, niso pretresli ali zaskrbeli niti Kellyanne Conway, ki vse zanika, o uhajanju informacij pa pravi: »Čeprav je redko, raje zabodem ljudi od spredaj, da me vidijo prihajati.«