Kar nekaj potez in poskusov utiriti ali bolje rečeno usmeriti slavni francosko-nemški vlak v pravo smer, je tudi nedavni sporazum med Francijo in Nemčijo. Prav tako pa je bilo kar nekaj poskusov iztiriti navedeno upočasnjeno lokomotivo z raznimi aktivnostmi in idejami Trumpovega pomočnika Steva Bannona, ki želi v samostanu – kartuziji Trisulta v Italiji obnoviti srednjeveške vrednote sveta. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo res. Pri nas v Sloveniji pa »naprednjaki« ustanavljajo katedralo in skušajo posnemati svoje vzornike.

Begunci, predvideni izstop Velike Britanije, rožljanje z orožjem na meji z Rusijo in vsem ustrezajoča situacija na Bližnjem vzhodu so samo še dodatni razlogi za prevrednotenje vrednot, ki so bile in bi še vedno morale biti osnova sodelovanja v Evropi in svetu. Dodatno vpletanje v družbena dogajanja skrajno nazadnjaških sil, kot so AfD v Nemčiji, Le Penova v Franciji, Salvini v Italiji, Orbanov Fidesz na Madžarskem pa HDZ na Hrvaškem, razne nacionalistične stranke v Grčiji ter še in še podobnih strank v različnih državah EU, je razlog za zaskrbljenost za mir na naši celini.

Tudi pri nas v Sloveniji nismo brezmadežni glede podobnih trendov, saj imajo določene stranke bolj kot to, da bi delale v dobro miru, sožitja in napredka vseh ljudi, potrebo po oblasti in izkoriščanju. Tudi sodelovanje s Cerkvijo v okviru »kulturnega« boja je za večino strank »zaželeno«, kljub visoki ceni plačila, ki jim ga je zagotovila država. RKC se z vsemi sredstvi, dovoljenimi in nedovoljenimi, trudi doseči svoj cilj. Vstop v vrtce, šole in k mladini je vedno bil, je in bo cilj ter prioriteta Cerkve ter vseh njenih asistentov. Zdaj, ko so si finančno opomogli in »kadrovsko« konsolidirali, je naskok na te in dodatne cilje le še vprašanje časa.

V okvir tega »kulturnega« boja v Sloveniji spada verjetno tudi ne naključna izjava glede bralne značke. Bolje bi bilo, da bi nekateri vzeli v roke kakšno dobro knjigo in jo prebrali. Prav tako sta omembe vredni tudi goljufija znanega igralca in nekulturno vedenje na ministrstvu za kulturo.

Na koncu pa morda le še razmislek o dejanski in navidezni enakopravnosti držav, institucij in posameznikov. V okviru EU nikoli nismo bili, nismo in verjetno ne bomo popolnoma enakopravni. Že zaradi različnega številčnega stanja prebivalcev, zgodovine, ekonomske teže in tako dalje. Ogromno je dejavnikov, ki opredeljujejo razlike. Lahko pa se potrudimo in tudi moramo se potruditi, da smo in bomo človeško enakopravni, če želimo živeti v miru in sožitju. Morda bi bila tudi simbolna enakopravnost vidnejša pod enotno evropsko zastavo z eno zvezdo. Ali pa bodo morda dodajali ali odvzemali število zvezdic glede na vstope in izstope držav?

Sicer pa, tudi če morda ta simbolika ni bistvena, je vseeno vsebina navedenih vprašanj vredna pozornosti vsakogar izmed nas. Smer balkanizem na eni strani ali mir in razvoj na drugi strani je preveč očitna, da bi jo spregledali. Zato je pravočasno in napredno gledanje izziv tudi za kakšnega akademika z avtoriteto, ki je zdaj rajši tiho. Pa ne mislim na kakšne nove ljubljanske pobude. Vsekakor je že zdaj pravi čas, da izoblikujemo svoja evropska stališča in aktivnosti, saj je običajno tik pred volitvami preveliko število tistih, ki volijo bolj po občutku kot pa glede na realno situacijo in potrebe.

Miloš Šonc, Grosuplje