O zdravniških napakah in njihovi obravnavi

Zato ne moremo sedeti križemrok in brati, kako njegovo ime nenatančno oziroma celo povsem napačno omenjajo v zvezi s tem, kar se je zgodilo leta 2011 v respiratornem centru (oddelku za intenzivno medicino) Infekcijske klinike. Poskušal je vzpostaviti dihalno pot pri bolniku, ki se je dušil, kriv pa naj bi bil, ker ni počakal na drugega kolega, specialista za operativno vzpostavitev dihalne poti, ki je moral priti iz druge, oddaljene stavbe – medtem ko se je bolnik dušil, čeprav je kolega tak poseg že večkrat opravil sam.

Pred nekaj meseci smo bili na kirurškem oddelku Onkološkega inštituta priča zelo podobnemu redkemu dogodku, ko je prav ta kolega rešil življenje bolniku, ki se je nenadoma in povsem nepričakovano začel dušiti. Bolnik je preživel brez resnih posledic in le nizu srečnih dogodkov se je zahvaliti, da je bil naš kolega takrat v bližini. In da ni čakal niti sekunde.

Številni bolniki in svojci bi povedali veliko pozitivnega o njem, toda rumeni tisk z naslovi o zdravniških napakah in navajanja konkretnih imen zdravnikov so pri nas v Sloveniji preveč »vroča roba«. Ljudje si očitno želijo kruha in iger ne glede na to, kakšne nepopravljive krivice se zgodijo tistemu, ki ga postavijo na medijski oder.

V medicini se zapleti dogajajo, občasno so posledica osnovne bolezni, kdaj pa tudi posledica zdravljenja. Pomembno je, da se jih poskuša rešiti s čim manj usodnimi posledicami. Če se zgodi zaplet kot posledica zdravljenja, je treba dogodke temeljito analizirati in izboljšati postopke ukrepanja. V primeru, da je zdravnik ali drug zdravstveni delavec storil napako, naj to presodi stroka in temu ustrezno ukrepa.

Če je zaplet kot posledica zdravljenja hud, bi morali bolniku ali svojcem plačati odškodnino ne glede na to, ali je kdo od zdravstvenega osebja pri tem storil napako ali je šlo za sosledje dogodkov, ki je vodilo v katastrofo.

Zdravstvene ustanove plačujejo zavarovalnicam velike vsote denarja ravno za namen odškodnin pri hudih zapletih, vendar zakon zavarovalnicam omogoča zavračanje plačila odškodnin bolnikom in njihovim svojcem, če ne gre za dokazano krivdo. Ker je odškodnina pri nas pogojena z dokazom zdravniške napake, se v vsakem primeru išče grešnega kozla. Tudi v primeru, da ga stroka ne najde, včasih pa celo takrat, ko zaplet sploh ni bil posledica zdravljenja, temveč bolezni same.

Sodni procesi so dolgi in medijska izpostavljenost pred dokončno sodbo je odvisna od etičnosti odvetnika, svojcev in novinarja, ki zgodbo objavi. Škode, ki je povzročena z lažnimi objavami, se nikoli ne da popraviti, četudi se na koncu izkaže, da izpostavljeni zdravnik ni naredil prav ničesar narobe ali je celo ukrepal nad pričakovanji.

Nihče nam ne more povrniti zdravja, če so nastali hudi zapleti med zdravljenjem, in nihče nam ne more povrniti naših ljubljenih, če zaradi zapletov zdravljenja izgubijo življenje. Je pa pomembno, da si zdravniki z bolnikom in svojci lahko pogledamo v oči brez slabe vesti in z vedenjem, da smo ohranili zaupanje.

In naš konkretni kolega je takšnega zaupanja več kot vreden.