Začel se je torej veliki protiudar, dobro orkestriran (slaba vest je obšla tudi tiste, ki se niso pravočasno oglasili), kot se za glasbenika Prešičkovega kova spodobi. Protiudar, v katerem so se zvrstili vsi, od večnega ministroljubca Mitje Čandra do direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka, od direktorskega tria SNG Maribor do Klemna Ramovša iz Festivala Seviqc Brežice… Prijatelji skratka, »ki ne morejo verjeti«, in »prijatelji«, ki nočejo verjeti, ker zamenjava ministra ne bi koristila njihovim interesom. Minister se je, v nasprotju z Markom Bandellijem pred dvema mesecema, ki se je vsaj opravičil, očitno odločil za boj, vključno s tem, da je včeraj premierju ponudil odstop. Če bi namreč ocenil, da mora oditi, bi nepreklicno odšel in odločitve o svojem položaju pač ne bi prelagal na premierja.
Tako nič več ni važno, ali je šlo na ministrstvu za zelo resen mobing, ki je koincidiral s tragedijo, nič več ni pomembno, da še ni dobro zakorakal v hišo, pa je že prav kmetavzarsko zlorabljal privilegij službenega avtomobila za zasebne namene, nič več ni važen niti njegov samorazkrivajoči besedni zdrs, da »nikogar ne trpinčim brez razloga« (jih torej samo z razlogi?). Zdaj gre za spreten poskus zastranjevanja, zamegljevanja osnovnega problema, zdaj gre za čisto nekaj drugega: za to, da mu kulturni lobiji poskrbijo za »uravnoteženje« mnenj in ga razglasijo za žrtev »medijskega linča« (za kar se je v pismu premierju razglasil tudi sam).
Na plan je prišlo tisto, kar so zaposleni na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana, ki jo je vodil Dejan Prešiček (in pompozno preimenoval v konservatorij), omenjali že ob njegovi kandidaturi za ministra, namreč da ima resne osebnostne težave z obvladovanjem jeze. Po prvotni defenzivi pa so stranka SD, katere član je postal istočasno kot kandidat za ministra, nato pa še minister sam in njegova kulturna omrežja začeli orkestrirano diskreditirati tiste, ki so na problem opozarjali. Kako tipična strategija: ni poniževanja, so le lažne ovadbe. Zdaj so v fazi številka tri – problem je treba enostavno obiti z naštevanjem vseh Prešičkovih vrlin in zaslug, četudi kot minister ni potegnil še nobene poteze.
S tem pa je minister stopil na spolzek teren: zaostruje se tudi na drugi strani, saj so zaposleni namesto pogovora za »štirimi stenami« ministrstva deležni njegovega javnega napadanja, s čimer ponovno kaže, da ne zna in noče sodelovati, da mu je le do ohranitve položaja za vsako ceno. Kako si predstavlja nadaljnje delo v kolektivu, ki mu je javno odrekel vso kredibilnost in ki je tudi sicer že leta popolnoma razsut zaradi dolgoletnega slabega kadrovanja (nesposobni strokovni delavci, zunanje komisije…), očitno ve le on.
Na potezi je seveda spet Šarec. Počasi se mi že smili. Kot tisti možiček iz risanke, zamaši eno luknjo, pa se za njim odpirajo nove. Seveda, stranke za sestavljanje koalicije iz vseh (družinskih) kotov vlečejo kandidate za ministre, ki so včasih za funkcije enako primerni, kot če bi jih izbirali na žrebu. In kultura vsekakor ni enostaven resor, saj pokriva izjemno raznorodna polja, proračun pa je že leta sramoten. A to seveda ni tisto, o čemer bo Šarec odločal. Odločal bo o ministrovi sposobnosti konstruktivnega sodelovanja in o zlorabi etičnih meril, ki se jih ne sme prestopiti.
