»Domžalska avtobusna postaja ima na strehi solarne panele, ki napajajo osem USB-polnilnikov za mobilne telefone in dva brezžična polnilnika, ki delujeta tako, da uporabnik med čakanjem na avtobus samo položi telefon nanj,« opisuje Jeseničan Sašo Mandžič iz podjetja Sunlife, ki je postajo opremilo. V hladnih zimskih dneh so obiskovalci veseli ogrevane klopi, ki lahko po Mandžičevih besedah doseže tudi do 35 stopinj Celzija, a ker bi bilo to preveč potratno, naj bi jo, dodaja, ogrevali na temperaturo od 10 do 15 stopinj. Poleg defibrilatorja je na postajališču tudi ekran, namenjen informacijam iz občine in oglasom, dodati pa mu nameravajo še sistem google open, ki naj bi prek glasovnih ukazov čakajočim na prevoz pomagal pri iskanju različnih informacij, ko bi na primer potrebovali zdravnika, lekarno, picerijo in podobno.
Takšnih avtobusnih postaj si zdaj po Mandžičevih besedah med drugim želijo tudi v sosednji Avstriji. Kot je pojasnil domžalski župan Toni Dragar, je znesek celotne prenove avtobusnega postajališča znašal 34.172 evrov. »O odzivu uporabnikov vam za zdaj ne moremo podati natančnega odgovora, ker v tej zadevi še nismo merili javnega mnenja, so pa po našem mnenju uporabniki novo solarno postajo dobro sprejeli in jo uporabljalo v skladu z njenim namenom,« je dodal. Madžič pa opozarja, da postajališče, ki ga razsvetljujejo svetila LED, deluje tudi na difuzno svetlobo. »Če bi se zgodilo, da bi energije, pridobljene s svetlobo, v akumulatorju zmanjkalo, bi jo postajališče ponoči črpalo iz sistema mestne razsvetljave.«
Preizkušeno tudi v dolgotrajni megli
»Preden smo preuredili domžalsko avtobusno postajo, smo podobno na svojih lokacijah preizkušali kar dve leti, kar nekaj let pa je preteklo tudi od ideje do njene uresničitve. Najprej smo jo nameravali zgolj osvetliti z napajanjem prek solarnega sistema. Ker pa je bila videti tako 'mrtva', smo dodajali stvari in nastala je sodobna avtobusna postaja z vsemi naštetimi elementi,« pravi Mandžič in dodaja, da njihovi izdelki, ki jih razvijajo in izdelujejo skupaj s partnerji, nastajajo v prostorih v Žirovnici in Kranju. Preden so zasloveli s postajališčem, ki je po njegovih besedah edinstveno v Evropi, saj drugod še niso ugotovili, na kakšen pogon bi lahko delovalo, so bili v podjetju znani po solarnih lučeh, s katerimi so opremili številne sisteme javne razsvetljave po slovenskih občinah in drugod.
»Naše solarne luči smo preizkusili tudi v megli. Pred nekaj leti na primer kar 45 dni ni bilo niti enega žarka sonca, pa so luči vseeno delovale,« opozarja in dodaja, da njegov domači kraj solarne luči razsvetljujejo že dobri dve leti, v Ljubljani pa so s solarnimi lučmi opremili devet kilometrov poti, kar je po zapisu s spletne strani podjetja najdaljša tako razsvetljena pot v Evropi. Medtem ko solarne panele uvažajo iz Nemčije, vse drugo, tudi solarne luči, izdelujejo sami, opozarja Mandžič.
Stvar politike je, kaj spodbuja
»Solarna tehnologija je v zadnjih štirih desetletjih zelo napredovala, je pa pomembna tudi pri nadaljnjem razvoju tako imenovanih pametnih mest,« je prepričan Mandžič. V Sloveniji, pravi, so z uvajanjem novih tehnologij za pridobivanje električne energije na okolju prijazen način težave. »Ljudje niso vajeni na vse skupaj gledati dolgoročno, kot je to na primer navada v Nemčiji. Pri nas raje namenijo tistih 70 evrov za mesečni račun za elektriko, manj pa jih zanima, od kod se ta energija pridobiva. Energija, pridobljena iz nuklearke, ni zelena energija. In prav nuklearka skrbi tudi za polnilnice za električne avtomobile, z uporabo katerih naj bi dokazovali bolj skrben odnos do okolja,« opozarja.
V Nemčiji, ki jo je navedel za primer, je po njegovih trditvah mnogo stavb opremljenih z več solarnimi paneli. »Ponekod imajo tudi prava polja panelov. Tisti, ki jih uporabljamo v našem podjetju, imajo življenjsko dobo 30 let in so v 90 odstotkih razgradljivi. A stvar politike je, kaj in v kolikšni meri v energetiki spodbuja,« dodaja. Po začetni naložbi v solarne sisteme s takšnim pridobivanjem energije ni več nobenih stroškov, saj je sončna energija brezplačna.
