a) V rimski republiki je bila oblast zavezana, da pri oblikovanju ključnih odločitev išče soglasje in jih ne sprejema s preglasovanjem, torej tako, kot je to danes običajno. Drugače povedano: v rimski republiki je politika družbo povezovala, danes jo močno razdvaja.

b) Rimski senat (njihov parlament) je izvajal učinkovit nadzor nad izvršno oblastjo, sistemska ureditev pa mu je omogočala, da je tudi sicer preprečeval slabo delovanje izvršne oblasti. Danes parlament te moči skoraj nima, saj je praviloma razdeljen na dva približno enaka dela, na koalicijo in opozicijo, pri čemer koalicija izvršno oblast (vlado) praviloma brez omejitev podpira, opozicija pa jo lahko le javno kritizira.

c) Rimska ureditev je poznala mehanizme, ki so državljanom omogočali, da so se učinkovito odzivali na nezadovoljivo delovanje politične oblasti. O tem, kako je to danes, veliko pove podatek, da si slovenski volilci že vrsto let brezuspešno prizadevamo, da bi dobili vsaj malo večji vpliv na to, kdo naj nas v parlamentu zastopa.

d) V rimski republiki so se prebivalci dosledno podrejali zakonom, saj je bil to pogoj za to, da so lahko bili svobodni. Tudi glede tega je danes povsem drugače, kar prepričljivo dokazujejo škandalozne davčne oaze, ki jih vse demokracije tega sveta prizanesljivo obravnavajo, če jih že ne podpirajo.

Dokler sta rimska republika in njena demokracija delovali, je bila država izjemno uspešna, kar najbolje dokazuje to, da se je mestna državica Rim razvila v rimski imperij. V komentarju Vojka Flegarja pa beremo tudi o posledicah te velike uspešnosti: bogastvo, ki se je stekalo v Rim, si je čez čas v vse večji meri prilaščala peščica ljudi, ti pa so razvili okolje, ki je povzročilo zaton republike in demokracije ter omogočilo vzpon avtoritarnega vodenja, to je cesarstva.

Danes se svet sooča z vse večjo krizo, za zdaj ne toliko ekonomsko, pač pa predvsem politično. Osrednji vzrok zanjo je nedvomno to, da se nam je parlamentarna demokracija močno izrodila in ni več sposobna zagotoviti še znosnega upravljanja držav in njihovih širših povezav, kakršna je Evropska unija. Zato ekonomsko in politično vse bolj uspevajo avtoritarno vodeni politični sistemi, kar prepričljivo promovira Kitajska. Tudi v Evropi se močno krepijo politike, ki se zavzemajo za avtoritarno vodenje države, pri čemer pa ne gre pričakovati, da bi te lahko bile podobno učinkovite, kot se dokazuje kitajski model.

Kako torej naprej? Rešitev gotovo ni v avtoritarnem vodenju držav, pač pa v demokraciji, ne zgolj formalni, pač pa dejanski. To, ki jo imamo, je zato treba temeljito prenoviti s ciljem, da bo delovala po več ali manj enakih načelih (vrednotah), na katerih je bila zgrajena nekdanja rimska republika. Da je to v praksi možno izvesti, dokazuje politični model Švice; slednji namreč po vsebini močno spominja na to, kar so poznali že stari Rimljani. Zato ne preseneča, da je Švica na vseh lestvicah, s katerimi po raznih kriterijih prikazujemo uspešnost posameznih držav, na vrhu ali tik pod njim.

Andrej Cetinski, Ljubljana