Spominske slovesnosti v današnjem Oswiecimu se je poleg predstavnikov poljske vlade in različnih ver v nemškem imenu udeležila delegacija najštevilčnejše zvezne države Severnega Porenja - Vestfalije pod vodstvom njenega premierja Armina Lascheta s skupino mladih Judov, muslimanov in kristjanov. »Nedoumljivi zločini v preteklosti morajo biti opomin vsaki novi generaciji,« je dejal ob položitvi venca, upravičeno zaskrbljen, da temu ni tako. O trem priča tudi nedavna raziskava evropske agencije za temeljne pravice v ducatu držav stare celine, ki ni pokazala samo, da se v Nemčiji živeči Židje soočajo z bolj sovražnim okoljem kot pred leti, ampak v večji meri kot v drugih državah. Kar 41 odstotkov anketiranih Judov se je v nanje naslovljeni anketi potožilo, da so bili tarče oziroma opazovalci določenega antisemitskega ravnanja, medtem ko je bilo drugod takih odgovorov pol manj. V Nemčiji jih še posebno skrbijo izjave politikov Alternative za Nemčijo (AfD), najmočnejše opozicijske stranke v bundestagu. Med njimi sta še posebno izstopali lanska izjava vodje stranke Alexandra Gaulanda, da so »Hitler in nacisti samo ptičji kakec v veličastni tisočletni zgodovini Nemčije«, ter že dve leti star poziv vodje AfD v Turingiji Björna Höckeja, da v Nemčiji za 180 stopinj spremenijo kulturo spomina na holokavst.
Nemški spomin ni enoznačen
Zgodovinar Wolfgang Benz sicer trdi, da takšni izpadi ne kažejo, da postaja antisemitizem znova družbeno sprejemljiv v Nemčiji, saj so naleteli na splošen odpor. Da so veliko odmevnejši, pa pripisuje prav pozornejšemu spremljanju ravnanj skrajne desnice in zlasti AfD. Dejstvo je sicer, da spomin na holokavst v Nemčiji ni enoznačen. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja je prevladoval molk, Nemci niso hoteli ničesar vedeti o zločinih ali lastnem odvračanju pogleda od njih. V tedanji Zahodni Nemčiji jih je konec sedemdesetih let vzdramila ameriška miniserija Holokavst, navaja direktor dokumentacijskega centra nacionalsocializma v Kölnu Werner Jung in spomni, da je kmalu zatem bundestag sprejel zakonodajo o nezastaranju nacističnih zločinov. Način, kako se v Nemčiji ljudje spomnijo holokavsta, se spreminja, v precejšnji meri zato, ker je vse manj živih prič iz tistega obdobja. Benz je sicer prepričan, da sam spomin ni vezan nanje, ampak je del zgodovine, ki ne izginja. de
