V Parizu, kjer je v več različnih sprevodih protestiralo okoli 4000 rumenih jopičev, pa tudi v drugih mestih je spet prišlo do spopadov med skrajneži, infiltriranimi med rumene jopiče, in policijo, ki je znova uporabila solzivec, vodne topove in plastične naboje. Eden teh nabojev je v Parizu v oko priletel Jérômu Rodriguesu, enemu vodilnih med rumenimi jopiči, in ga huje ranil.
V nedeljo pa so v Parizu prvič organizirali svoje zborovanje nasprotniki rumenih jopičev in privrženci predsednika Emmanuela Macrona. Rdeči šali, ki so kot rumeni jopiči nastali na facebooku, na zunaj sicer nastopajo proti nasilju in v bran institucijam republike, zlasti v bran predstavniške demokracije. Včasih celo trdijo, da so apolitični in da mnogi med njimi niso Macronovi privrženci. Med gesli na pariškem zborovanju rdečih šalov so bila tudi naslednja: »Tudi mi smo ljudstvo!«, »Rad imam republiko«, »Ustavite nasilje!«, »Ne revoluciji, da demokraciji«.
Zborovanja se je udeležilo tudi več deset poslancev in senatorjev iz Macronove stranke Naprej, republika!, ki pa prav tako kot vlada ni podprla shoda. »Uspeh nacionalne razprave ja naša prioriteta, zato Naprej, republika! ni pozvala k udeležbi na manifestaciji,« so sporočili iz Macronove stranke. Vsekakor čas zborovanja rdečih šalov ni dobro izbran, ker se je ravno začela dvomesečna nacionalna javna razprava, zdi se celo, da kar dobro, tudi zaradi velike angažiranosti Macrona, ki se je udeležil že več diskusij z lokalnimi prebivalci in je tako v dialogu s Francozi. Predvsem je v zadnjem času pridobil nekaj podpore na desnici kot porok družbene stabilnosti. Poleg tega so rumeni jopiči vse bolj razcepljeni in ob sobotah njihovo število ne doseže niti številke 100.000 (podpira pa jih še vedno vsaj polovica Francozov). Macron je s povečanjem kupne moči nižjih slojev, javno razpravo in odpovedjo svoji absolutni oblasti dosegel umiritev razmer.
Šali kot farsa
Macronov režim torej ni več ogrožen. Tako pri rdečih šalih nikakor ni šlo za reševanje republike kot pri velikem zborovanju v podporo ogroženemu režimu predsednika Charlesa de Gaulla 30. maja 1968, ko se je v središču Pariza zbralo morda celo milijon nasprotnikov študentskega upora in delavskih stavk, med njimi je bil na primer tudi André Malraux. Če so zdaj rdeči šali hoteli ponoviti zgodovino, se jim je zgodilo to, kar je zapisal Marx o revoluciji v Franciji leta 1848 glede na revolucijo 1789–1794: zgodovina se je ponovila kot farsa. Tudi zato, ker se je v Parizu zbralo morda komaj kaj več kot 10.000 rdečih šalov.
Predvsem pa je bilo to zborovanje, ki je nekakšen poziv h konfrontaciji z rumenimi jopiči, glede na namene Macrona in njegove vlade kontraproduktivno, ker moti ravno začeti dialog in javno razpravo, v katero je predsednik s svojimi sodelavci vložil veliko energije. Francozi pa lahko že na javni razpravi, do katere imajo sicer rumeni jopiči večinoma odpor, izrazijo svoje mnenje o tem, kakšna bi morala biti demokracija, torej je bila manifestacija rdečih šalov odveč, pravzaprav moteča. Še vedno pa ni jasno, kako se bo v začetku spomladi končala nacionalna razprava. Ali z referendumom o kakšnem pomembnem vprašanju, ali z razpustom skupščine, s čimer bi Macron tvegal izgubo večine (de Gaulle je po nemirih leta 1968 razpustil skupščino in na novih volitvah dobil še večjo absolutno večino), ali s čim tretjim? Vsekakor pa se rumeni jopiči ne bodo zadovoljili s kozmetičnimi spremembami.
