Strašljivo. Povrh vsega pa še slaba popotnica za projekt 2TDK, ki se komaj izvija iz povojev. Politični populizem pred TV-zasloni, všečen gledalcem in potencialnim volilcem, kot ga je predstavila ministrica, se nikoli ne more in ne sme postavljati nad pravne normative, ki regulirajo pogodbene odnose med investitorji in izvajalci. Na srečo so v evropskem prostoru že dolgo uveljavljeni pogoji gradbenih pogodb, znani pod imenom Fidic, ki so pomembni sestavni deli vseh pomembnejših gradbenih pogodb, sklenjenih na osnovi javnih razpisov v vseh državah Evropske unije. Določajo pogoje pogodbenih odnosov med naročniki in izvajalci na način, ki karseda upošteva in ščiti interese obeh pogodbenih strani na najbolj enakopraven način. Fidicovi pogodbeni pogoji tudi zelo natančno določajo reševanje okoliščin, ki lahko povečajo stroške neke gradnje, posledično pa je treba zaradi povečanih stroškov gradnje sklepati anekse k osnovni pogodbi.
Do povečanih stroškov gradnje lahko pride iz več razlogov, bodisi zaradi nezadostnih predhodnih geoloških preiskav terena bodisi zaradi ne dovolj dobro izdelane projektne dokumentacije ali več del, dodatnih in nepredvidenih del, ki se pojavijo med samo gradnjo. Vse to so razlogi, ki so zunaj domene izvajalca. Vsak izvajalec ima pravico do priznanja dodatnih stroškov gradnje, če med gradnjo do spremenjenih pogojev pride. O tem ne more in ne sme odločati nobena ministrica. Poseganje politike v pravne pogodbene odnose med naročnikom in izvajalcem (ki morajo vsebovati načine reševanja zahtevkov) pravzaprav ruši evropski pogodbeni red in ne poznam evropske države, ki bi lahko ignorirala Fidicove pogodbene pogoje ali vsaj njihove usmeritve. Ob taki izjavi bi morala z ušesi zastriči vsaj pravosodna ministrica ali celo predsednik vlade.
Zato trdim, da sta izbrana izvajalca pripravljalnih del na 2TDK, Kolektor CGP in Euroasfalt, upravičena do razlik v pogodbeni ceni, ker sta začela z deli precej več kot eno leto po podpisu pogodbe, saj je do zakasnitve prišlo zaradi napak politike (in neuresničenih obljub prejšnjega ministra) in ne po krivdi obeh izvajalcev. Ne trdim, da bi taka podražitev del morala znašati 2,5 milijona evrov, kolikor je znašal njun zahtevek, vendar do zahtevka, pa četudi samo enega evra, sta oba izvajalca upravičena, saj sta morala podaljšati izdano bančno garancijo in požreti višje cene goriv in gradbenih materialov, ki so nastali v času čakanja na uvedbo v delo. Iz ljubega miru in pričakovanja večje pogače sta po mojem mnenju zahtevek umaknila. Ne poznam pogojev njune pogodbe, vendar sem prepričan, da pogodba predvideva tudi način reševanja nastanka nepredvidenih stroškov.
Če lahko politika povozi pogodbene pogoje, zapisane v gradbenih pogodbah, se resnično lahko vprašamo, v kakšni (pravni?) državi živimo. In če politika to obljublja tudi za vnaprej, kot je to izjavila ministrica Alenka Bratušek, se morajo zato prižgati vse rdeče luči in alarmi zraven. Politični populizem in voluntarizem s stroko ne smeta imeti nič skupnega.
Kar pa me pri tem najbolj preseneča, je to, da se v zvezi z izjavami in namerami ministrice za infrastrukturo, da bo z mize umikala anekse in da je to predlagala še družbi 2TDK, niso nikoli oglasile gradbena stroka, Inženirska zbornica Slovenije (IZS), Gospodarska zbornica Slovenije in ostala profesionalna združenja.
Verjetno bo mit o z mize potisnjenih aneksih na projektu 2TDK prva povozila močna tuja gradbena korporacija, ki bo naletela pri izvajanju del na nepredvidene pogoje, ki povečajo stroške gradnje. Na mizo bo taka družba postavila anekse z ekipo pravnikov, ki je pri močnih mednarodnih korporacijah navadno številčnejša od ekipe gradbenikov. In rad bi takrat videl potiskanje zahtevkov oziroma aneksov z mize.
In aneksov za dodatne stroške del na projektu 2TDK bo kar veliko, naj si to ministrica hoče priznati ali ne. To je v gradbenem svetu dokaj normalno in nič novega, reševanje dodatnih stroškov pa mora biti prepuščeno gradbeni in ostali inženirski stroki in ne ministričini mizi.
Gorazd Humar, Šempeter pri Gorici
