Žal je bila ta dobro organizirana, gospodarsko in kulturno prominentna judovska srenja uničena med drugo svetovno vojno. Usoda prekmurskih Judov je povsem primerljiva z usodo drugih vzhodnoevropskih Judov, zlasti Judov na Madžarskem. V kontekstu njihovega uničenja po marcu 1944 so bili namreč na udaru prvi prekmurski Judi. Večina jih je bila uničena v »tovarni smrti« Auschwitz-Birkenau. Judi v preostalih delih okupirane Slovenije med letoma 1941 in 1945 pa so delili usodo Judov na italijanskih, predvsem pa nemških okupiranih območjih Evrope. Judovsko vprašanje je bilo na območju zdajšnje Slovenije »učinkovito« rešeno, saj je bilo v holokavstu uničenih preko 90 odstotkov predvojnih Judov.

Holokavst torej ni tema, ki se Slovenije naj ne bi dotaknila, kot vedno znova slišimo v javnosti. V holokavstu je bilo ubitih 589 slovenskih Judov, daleč največ iz Prekmurja, kjer so po vojni od nekdanje cvetoče in zlasti gospodarsko-kulturno vplivne judovske skupnosti ostali samo še ostanki ostankov. Število slovenskih žrtev holokavsta še ni dokončno, saj nekateri ocenjujejo, da je bilo uničenih celo več kot 700 predvojnih Judov.

Nacisti so imeli pravno podlago za množično uničevanje Judov, Romov, Slovanov in ostalih »manj vrednih ljudi« (ras) v tako imenovanih nürnberških zakonih iz leta 1935. Rasna zakonodaja je zajemala državnopravni in dedno-biološki vidik rasne problematike. Ta zakonodaja je bila podlaga za največji genocid v zgodovini človeštva, ki hkrati predstavlja tudi najhujšo obliko kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin doslej. V obdobju med 1933 in 1945 so nacisti ubili šest milijonov Judov in milijone drugih, Rome (in Sinte), Slovane, politične nesomišljenike, komuniste, homoseksualce, vojne ujetnike, telesno slabotne in duševno prizadete. Nacistična politika rasnega sovraštva se je okrutno širila s propagando sovraštva in z množičnimi poboji, ki so dosegli vrhunec v iztrebljanju evropskih Judov in njihove kulture.

Po končani vojni leta 1945 je tako stara celina ostala brez pomembnega dela kulturne dediščine, ki so jo evropski Judje ustvarjali dolga stoletja. Brez te dediščine je ostala tudi Slovenija, ki je danes med evropskimi državami z najmanjšo judovsko skupnostjo in tudi z zelo redko ohranjeno dediščino (sinagogi v Mariboru in v Lendavi, judovski pokopališču v Rožni dolini in v Dolgi vasi, nekaj judovskih nagrobnikov na starem ljubljanskem pokopališču, v Kidričevem…)

Ob vsakoletnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je treba zlasti mladim povedati, da so brutalnost, krutost brez milosti in hladen, industrijski značaj množičnih pobojev v času holokavsta naravnost neverjetni. In mladim tudi nerazumljivi. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da še vedno obstajajo korenine, iz katerih se je holokavst razvil in da je tudi zanikanja holokavsta vedno več. Slovenija pri tem ni nobena izjema in vsem tem je treba argumentirano povedati, da nima nihče pravice zanikati, da se je holokavst zgodil, in še manj pravice odrekati spoštljivega spomina na milijone žrtev. Žive priče genocida odhajajo in zato je treba slediti njihovim besedam, da si je treba za večno zapomniti žrtve in nikoli pozabiti morilcev.

To nam vedno znova sporočajo tisti, ki so preživeli preganjanje, mučenje, psihično in fizično poniževanje, tisti, ki so izkusili pohode smrti, deportacije in preiskave, ki so preživeli koncentracijska in uničevalna taborišča, katerih pošastna imena so zapisana s krvjo umorjenih judov, Romov, Slovanov in drugih ljudi, ki so morali umreti samo zato, ker so bili drugačni. In te žrtve so bile tudi v Sloveniji (pre)dolgo v anonimnosti, na robu pozabe.

Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah