Kranjčana Dino Kapetanovič in Rok Škrlep, ki sta s svojo oddajo Suha potepuha postala pravi spletni hit, se ukvarjata z improvizacijo in standup komedijo, lani poleti pa sta dobila idejo, da bi obiskala čim več krajev v Sloveniji. Ugotovila sta, da Slovenci še zdaleč ne poznamo svoje majhne države. »Vsem se mudi v tujino, a niti ne vedo, kaj vse jih čaka doma,« pravi Rok Škrlep. Dino Kapetanovič dodaja, da bi, če bi vsak šel 50 kilometrov v katero koli smer, odkril marsikaj novega. Zato sta se odločila, da bosta za zdaj obiskovala le slovenske kraje. A ker nista želela čisto navadne popotniške oddaje, sta zadevo malo začinila. »Imava kolo sreče, na katerem je napisanih 24 krajev. Na dan izleta kolo zavrtiva in obiščeva tisti kraj, na katerem se kolo ustavi.« Da je stvar še toliko zanimivejša, pred odhodom igrata pikado. »Številka, ki jo s puščico zadeneva, je znesek, ki ga tisti dan vzameva s sabo.« Ob tem imata ob sebi še telefone, kamere in nekaj hrane.

Kraje sta izbirala po trenutnem navdihu. Večina je takšnih, ki jih še nista obiskala, predvsem pa sta se osredotočala na manj poznane kraje, ki niso najbolj urbani in polni ljudi. »Na kolesu imava na primer Gnezdišče ptiča čebelarja, Bazo 20, Lovrenška jezera, Sečoveljske soline, Gašperjev kostanj, Jeruzalem in druge.« V prvi oddaji sta se z 18 evri odpravila na Most na Soči, v drugi z 12 evri na slap Rinka v Logarski dolini, v tretji pa sta imela nekaj smole, saj sta zadela nič evrov, enodnevni izlet do izvira Krupe pa se je podaljšal v dvodnevnega.

Z manj denarja več stikov

Za omejitev z denarjem sta se odločila, ker se jima zdi, da se na denar prehitro zanesemo in imamo zato precej manj stikov z ljudmi. Obenem pa se zavedata, da mladi nimajo veliko denarja, in želita dokazati, da se da potovati tudi z omejenimi sredstvi. »Pomanjkanje denarja naju prisili v to, da se pogovarjava z ljudmi, jih prosiva za uslugo ali jim ponudiva pomoč v zameno za hrano ali prenočišče. Prinese tudi čar, da ne veš, kje boš spal ali kaj boš jedel, kar je izredno zanimivo, toda občasno tudi malce zastrašujoče.« S sabo imata sicer bančno kartico, ki pa bi jo uporabila le v skrajni situaciji. »V resnici preživiva dan samo s tistim denarjem, kartica je z nama samo za res hude, skrajne primere, če bi se komu od naju kaj zgodilo.«

Na izletih sta se naučila marsikaj novega. Škrlep pravi, da že od nekdaj ve, da so ljudje prijazni, na novo pa je odkril, da dobrota še vedno obstaja. Kapetanovič dodaja, da se ljudje v takšnih situacijah ne ozirajo na narodnost, raso in spol, ampak so takoj pripravljeni pomagati. Tako sta v prvi oddaji skoraj vso oddajo prevozila s štopanjem, v drugi oddaji pa spoznala dva tujca s kombijem, ki jima nista le ponudila prevoza, ampak jima celo odstopila nekaj svoje hrane. »Ko sva se vračala domov, sva šla čez Avstrijo in pobral naju je Avstrijec, ki je tekoče govoril slovensko, najverjetneje bolje od naju.« Peljala sta se tudi s tovornjakom, prijazen motorist ju je zapeljal do slovenske meje, vmes pa sta šla pozdravit tudi prijateljevo mamo. »V eni gostilni sva naročila kavo in nisva vedela, kakšna bo cena. Ko sva natakarici povedala, kaj počneva, nama je zaračunala le en evro.«

Od motorja in tovornjaka do skoka v Sočo

Izlete pa popestrita tudi z izzivi. V prvi oddaji sta stavila, koliko stopinj ima Soča. Škrlep je stavo izgubil in je moral skočiti z mostu v reko, ki je imela le devet stopinj. »Čeprav se na posnetku ne vidi, me je bilo noro strah.« Tudi v drugi epizodi so bili turisti lahko priča kopanju v vodi, saj fanta nista pretirano sramežljiva.

Škrlep pravi, da so mu njuni izleti hrana za dušo in da se vsakega veseli, Kapetanoviču pa je v spominu najbolj ostala tretja epizoda. »Prišlo je do velike preizkušnje, ves dan nama je šlo vse narobe, potem pa se je v nekaj sekundah vse obrnilo na bolje.« Škrlepu je bil prav izziv, pri katerem je moral skočiti v Sočo, najboljša stvar. »Noro me je bilo strah, a občutek je bil fenomenalen.« Zelo sta presenečena tudi nad odzivom prijateljev in znancev, ki so nad oddajo navdušeni. Za prihodnost nimata prevelikih načrtov, želita si le, da bi posnela čim več epizod, da bi oddajo videlo čim več ljudi in da bi na dolgi rok lahko predstavljala vir zaslužka. »Predvsem pa si želiva, da bi še naprej uživala v tem in poskrbela, da bi se ljudje ob ogledu najine oddaje nasmejali in se mogoče tudi sami opogumili ter si ogledali čim več naše čudovite Slovenije.«