Na Reki so lani v sklopu 40. obletnice prvega uradnega nastopa skupine Paraf, ki je bil 22. marca 1978 v dvorani italijanske skupnosti Circolo in velja za prvi punkovski koncert na Hrvaškem, pripravili razstavo Bode kao trn. Dvajset velikih fotopanojev z dokumentiranim gradivom tistega časa je bilo razstavljenih na osrednji reški promenadi Korzo. Takšen odnos do kulturne (pre)preteklosti v tem prostoru je možen le na Reki, v mestu, ki je ves čas dihalo z vsemi segmenti svojega glasbenega izročila. A da je tako, gre na prvem mestu poleg sokrajanov Termitov zahvala ravno skupini Paraf. Izjava vodje oddelka mestne uprave Reka  Ivana Šarara, da je zasedba Paraf pred štirimi desetletji Reko naredila zanimivo za Evropo, je dovolj zgovorna.

Vizionarski in antologijski

Paraf, ki bodo v začetku februarja dobili set štirih zgoščenk Zbrana dela 1976–1987, so se kot punk rock trio pojavili leta 1976, ko so povsem nenapovedano nastopili v reškem parku Vladimirja Nazorja, koncert pa je že nakazoval smer nadaljnjega razvoja punka v celinskem delu Evrope. Kajti poleg domačih Pankrtov so bili ravno Paraf edini predstavniki punka zunaj Britanskega otočja. To pionirsko punk zgodbo je skupina Paraf kronala s prvencem A dan je tako lijepo počeo (1980), ki za marsikaterega rock poznavalca velja za enega najpomembnejših albumov energičnega kitarskega izraza, ki je na tnalo postavil vsakdan obstrancev ter se ironično zažiral v tkivo socialističnega malomeščanstva.

Leta 1981 je skupina izdala svoj drugi album Izlet v spremenjeni kadrovski zasedbi, a z nič manj nedolžnim vokalno-inštrumentalnim glasbenim izrazom. S svojim stališčem do družbenopolitičnega dogajanja so šli še korak dlje, uporaba sintesajzerja pa ga je naredila bolj sprejemljivega za širše množice. In ravno ta zvočni eksperiment je skupino Paraf ustoličil za prvoborca takrat rojevajočega se novega vala. Tisto, kar je nekoč zvenelo kot kaotično usklajen nered njihovih glasbenih aranžmajev, je z albumom Izlet dobilo svojo melodično refleksijo, ki je vsekakor ohranjala anarhistično kritičnega in ozaveščenega duha avtorjev.

Ta je najbolje dokumentiran v njihovem zadnjem sklepnem diskografskem delu Zastave (1984), ki za marsikoga velja za antologijsko in vizionarsko delo jugoslovanskega rocka. Parafi so se prelevili v časovnega popotnika, ki je po svoje analiziral arhetipske in mitološke vzorce navadnega človeka in sistema, v katerem je ta človek. Njihovo najbolj emocionalno glasbeno delo ni prinašalo katarze, temveč je na speven ter aranžersko in produkcijsko dovršen način opozarjalo na zablode in ponavljajoče se družbene vzorce, ki bodo preroško krojili prihodnost našega življenja. Pesmi, ki so bile kot nalašč komponirane, da se poslušajo v okviru družine, prijateljev in sovražnikov. To so bili in ostali Paraf!