Od tod do večnosti

Tudi pri nas smo bili nedavno priča želji po »dobri smrti«, ki jo je izrazil znan akademik, kar je sprožilo precejšen odziv. In nekateri so pri tem Zdravniški zbornici pripisali hipokrizijo. Kaj pa ima Zdravniška zbornica pri tem? Ali ona sprejema zakonodajo?

Dejstvo je, da je evtanazija v nasprotju s šesto točko Hipokratove prisege: »Da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Leta 1948 jo je nadomestila Ženevska deklaracija, ki naj bi spoštovala življenje od začetka (!), kasneje pa je bila večkrat spremenjena, nazadnje oktobra 2017, ko je bila šesta točka enostavno izpuščena, namesto nje pa je bila sprejeta salomonska zaobljuba: »Ohranil bom kar največje mogoče spoštovanje do človekovega življenja.« Od kdaj in do kdaj? Pri tem pa si niti nismo edini, kaj naj pomeni največje mogoče spoštovanje človekovega življenja.

Težko je pisati o evtanaziji in hkrati o nedotakljivosti življenja. Poleg izraza »dobra smrt« evtanazija dejansko pomeni medicinsko pomoč pri umiranju oziroma umor na željo bolnika. Uzakonjena je že v več državah. Pri morebitni uzakonitvi evtanazije tudi pri nas in drugod pa se je bati predvsem zlorab in zmot. Toda če je evtanazija še tako sporna, je enako ali še bolj sporno, da hudo bolni skačejo skozi okna bolnišnic, s čimer sem se tudi sam že nekajkrat srečal, ali kako drugače na grozovit način storijo samomor.

Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) med drugim v 7. poglavju o pravici do samostojnega odločanja o zdravljenju v točki 7.3. govori tudi o pravici do zavrnitve zdravljenja in v 30. členu v 1. točki: »Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi (kaj pa če ni?!), ima pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih.« Ali ni to v bistvu pomoč bolniku umreti oziroma pomoč pri samomoru? In kdo je zdaj dvoličen? Zdravniki gotovo ne!

Torej, med zavestno odločitvijo obeh omenjenih akademikov o prekinitvi njunega življenja in odklonitvijo zdravljenja ni bistvene razlike. Razlika je le v tem, da gre v prvem primeru za pomoč pri prekinitvi življenja s strani druge osebe, v ZPacP pa za to, da bolnik zavestno in prostovoljno odkloni pomoč, čeprav je morda še mogoča in smiselna.

Naj poudarim, da samo zdravniki sploh ne bi smeli odločati o morebitni evtanaziji. Naše poslanstvo je zdravljenje, lajšanje težav in ohranjanje življenja, nas pa neznosno trpljenje bolnikov in njihovih svojcev opozarja, da bomo morali pri tem najbolj resnem etičnem vprašanju prej ko slej tudi mi nekaj storiti, kar pa je izven domene in poslanstva zdravniškega poklica.

Tudi ne vem, ali bi morala biti evtanazija ravno medicinsko asistirana. Pogosto slišimo izraz »humana« smrt. Ali je res »humana« samo tista, ki jo povzročimo zdravniki? Saj je še mnogo drugih načinov, ki niso nič manj »humani«. Razumem tiste, ki zavračajo vse oblike nasilne prekinitve življenja pred ali po rojstvu. Razumem pa tudi bolnike, ki so neozdravljivo bolni, pogosto povsem odvisni od tuje pomoči, ko se jim zdravstveno stanje samo slabša in sploh ne morejo več izraziti svoje volje glede podaljševanja ali prekinitve življenja. In prav pri slednjih je aktivna evtanazija še najbolj sporna, ker večina nikoli ne more ali ni mogla izraziti svoje volje.

V moji dolgoletni praksi so me bolniki in tudi svojci večkrat prosili, da se trpljenje prekine. Odkrito moram povedati, da svojci nikakor ne bi smeli odločati o tem, ker jih včasih vodijo tudi drugi, ne ravno iskreni in pošteni nameni. Spominjam se prav dobro mojih osebnih izkušenj, vendar o njih ne morem govoriti. Kakšna moralno-etična stiska je to, vemo samo tisti, ki smo (bili) izpostavljeni željam po milostni smrti. Žal smo predvsem zdravstveni delavci soočeni z neznosnim trpljenjem ter umiranjem težko bolnih ali poškodovanih in moramo prevzeti to breme, saj z zdravljenjem ne moremo nadaljevati v nedogled.

Po drugi strani pa smo priča prav presunljivih zgodb, kot je zgodba mladega fanta iz ZDA. Po hudi poškodbi glave so ga že skoraj razglasili za mrtvega in načrtovali odvzem organov, a se je obrnilo drugače. In kako to pojasniti svojcem? Marsikdo bo rekel, da so se zdravniki zmotili. Morda res. Lahko pa je šlo za splet okoliščin, ki jih z današnjim znanjem ne moremo natančno in zanesljivo opredeliti. In zaradi takih primerov moramo biti pri naših odločitvah še toliko bolj previdni.

Moj profesor sodne medicine je večkrat poudarjal, da človekova želja po smrti zdravnika ne odvezuje morebitne krivde za opustitev zdravljenja in pomoči pri preprečevanju ter zdravljenju poskusa samomora. In kaj naj stori zdravnik, če obravnava bolnika, ki ne želi več živeti in ki mu to omogoča celo ZPacP? Ni pošteno, da družba zgolj na nas, ki smo zavezani drugačnemu temeljnemu načelu, prelaga problem, ki je predvsem njen. Pred take dileme smo zdravniki nemalokrat postavljeni posebej takrat, ko se vpletejo še svojci in zanikajo želje bolnikov, ker jih ne poznajo ali ker jih niso pripravljeni sprejeti ali pa hočejo celo odločati namesto njih.

Glede lastne izkušnje lahko povem, da sem sledil nasvetom svojega profesorja. Noben zakon ne more odvzeti bremena, ki ga zaradi posebnosti našega dela nosimo zdravstveni delavci. Da se tudi motimo, kaže prej opisan in verjetno še nekateri drugi primeri. Imamo sicer veliko načinov in možnosti, kako lajšati trpljenje, povsem pa tega nismo sposobni. A kot družba bomo morali nekaj storiti tudi pri tem skrajno resnem problemu, ki lahko doleti vsakega od nas in o katerem se tako neradi pogovarjamo.

Pot od tod do večnosti je torej nepredvidljiva, a končni cilj je vedno enak.